Izjava podpredsednika evropske komisije Fransa Timmermansa
22. 07. 2017.
Odziv na intervju z zunanjim ministrom
25. 07. 2017.

Dne  23. julija 2017 je zasebna TV EXODUS  ponavljala predavanje zgodovinarja Janka Prunka ob spominih na Majsko deklaracijo in Korošca.

Zanimiv je pasus, ko je povedal, kako je pred cca 10 leti v skupini s Hrvati, kjer so govorili o razmejitvi na morju (in ji je on predsedoval!), IZNESEL (verjetno je hotel reči IZNEO, pa se mu je po SLS-jevsko prikazala kokoš ) pobudo Slovenske ljudske stranke iz prelomnih let v začetku 20. stoletja, da se Istra vključi v Jugoslavijo kot avtonomna pokrajina.

Povedal je, da se Hrvati niti pogovarjati niso hoteli o tem in so pobudo preslišali. Na ponovitev pa – pripoveduje zgodovinar –  je dobil hladen tuš, ko so mu Hrvati dali pod nos partijske, komunistične AVNOJSKE itd. dogovore med slovenskimi in hrvaškimi komunisti ter da so slovenski komunisti prepustili južno obalo Piranskega zaliva Hrvaški. Niti besedice pa ni bilo o DRŽAVNOSTI PRIMORJA (KÜSTENLAND, LITORALE) in avtonomij Goriške, Trsta in Istre z otoki!!!

TU SE ZAČNE TIPIČNA IN ZNANA TEŽAVA TUKAJŠNJIH LAIKOV, KI SE POD KRINKO AKADEMSKEGA LIŠPA DRENJAJO PRI VZVODIH ODLOČANJA IN UNIČUJEJO SLOVENSKO DRŽAVNOST.

Niti črke namreč ni bilo izrečene na posnetku predavanj o kakšnem ugovoru. NITI ČRKE – očitno je vrhunski strokovnjak ob takšnih “DEJSTVIH” vrhunsko umolknil …

Pa bi vsak povprečen laik nemudoma zatrl bleferje/prevarante, poceni trgovčiče:

– Od kdaj imajo strankarski/politični/partijski organi kakršnokoli besedo v INTERNACIONALNIH zadevah – posebej glede državne meje? (če pa je govor o NOTRANJIH, MOREBITI CELO PARTIJSKIH zadevah, pa sploh sodijo med pripovedke!!)

– Od kdaj sklepi, sprejeti v IZREDNIH RAZMERAH (že vojna so izredne razmere par excellence, združena z revolucijo pa toliko bolj!) stopijo v veljavo brez vsake obravnave v

a) normalnih okoliščinah

b) na relevantni  (internacionalni !!!) ravni.

Toliko bolj, ker je predsednik arbitražnega sodišča, ki so ga zastopniki obeh strank (Slovenije in pa Hrvaške, ki pa po 5. členu Sporazuma sploh ni stranka v postopku!!!) dobesedno zasuli z “AVNOJI” (zadetki na spletni kopiji AWARD-a prekrivajo vse besedilo …) in “partizanskimi” ipd. odločitvami, te vrste “argumente” z veseljem vrgel z mize (na smetišče!),  ko je – povsem slučajno in mimo “naporov” zlasti slovenske strani, da bi mešetarila z neveljavnimi (po kriteriju iz Sporazuma) argumenti – vsaj enkrat naletel na veljaven argument internacionalno pravnega značaja: Rapalski sporazum!

Katastrofa je, da slovenska stran ni, a bi morala (skladno s podpisanimi Sporazumom), najprej reklamirati, da Hrvaška pri odločanju nima besede (ker ni stranka v postopku!) in ker se Slovenija ni odcepila od nje, marveč je izstopila iz zveze s Srbijo ( ki je 1. 12. 1918 udejanjila takratno skupno državo), v katero je vstopila s teritorijem in državno mejo!

– Slovenija ima skladno s Temeljno ustavno listino, v kateri piše “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU dosedanje SFRJ”, po osamosvojitvi DRŽAVNO MEJO, s katero je v zvezo vstopila. (Nobena znotraj jugoslovanska UPRAVNA (!!!) delitev na DRŽAVNO MEJO nima nikakega vpliva). Zato je druga stran(ka) v postopku PREOSTANEK SFRJ – torej Republika Srbija, kot naslednica Kraljevine Srbije, s katero so slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani in imenovane v dokumentu “ZEMLJE države SHS”, novo zvezo sestavile, in preostale jugoslovanske republike in pokrajini SKUPAJ, kot nasledniki, skladno s pravili o nasledstvu.

– Podpis Hrvatske na dokumentu (Sporazumu) pomeni, da se je sosednja država – ki edina od naslednic SFRJ meji na slovenske dežele (Republiko Slovenijo) – zavezala, da bo brezpogojno, po načelih in pravilih internaconalnega prava, mednarodnega sodišča in določbah Sporazuma o arbitraži, odločitev tribunala upoštevala in s svoje strani nemudoma uresničila.

NIČ OD TEGA SLOVENSKI POOBLAŠČENCI, OKRAŠENI Z NAJVIŠJIMI AKADEMSKIMI OKRASJI IN NAJVIŠJIMI POOBLASTILI, NISO  NITI MUKSNILI.

Mirno so mutasto tiho s pogledom v tla asistirali hrvaški politiki, ki je s svojim buldožerjem etničnega ekspanzionizma privaljala zlasti s pomočjo slovenskega nepoštovanja pravil in načel internacionalnega prava in določb Sporazuma na novo “crtu razdvajanja” – oziroma (sedaj!) mednarodno potrjeno startno linijo novih “dogovarjanj” (beri izsiljevanj) o meji. Na ščit svoje lijepe pa so si za SLOVENSKI DENAR (samo Slovenija je in bo plačala razsodbo – z denarjem in teritorijem) namalali mednarodno požegnano novih vsaj 5500 km2 teritorija, ki nikoli ni bilo del kakšne hrvaške države.

Povsem enako, kot predavatelj, omenjen na začetku, ki je sicer povedal, kako so ga Hrvati položili – očitno pa se sploh ne zaveda, da je bil dolžan, in kaj je bil dolžan odgovoriti  na hrvaške “argumente” …  Vse to bi lahko prebral v številnih člankih, zapisih in knjigah, objavljenih že zdavnaj pred arbitražo, za povrh mu je pa s svojo odločitvijo v razsodbi postregel s “praktično vajo” iz prava in državništva sam predsednik Guillaume.

A te vrste bitja – na prvi, laični pogled popolnoma človeškega videza – očitno ne sodijo med prebivalce in državljane slovenskih dežel.