Argumenti nasprotne strani – meja Slovenije

Zakaj na Japonskem ni terorizma in terorističnih dejanj
27. 08. 2018.
Spreminjanje meja
03. 09. 2018.

Glede na klobasanja našega ljubega predsednika Pahorja pred dnevi v Avstriji, je smiselno ponovno navesti nekaj dejstev. 
Ne uradno, ne privatno ga ni junaka, ki bi argumentirano ugovarjal navajanju dejanskega stanja v zvezi z osamosvojitvijo, mejo in arbitražo.
Da se v ozadju hinavsko “pravljičari”, se ve! Toda med “argumenti” ni ničesar, kar bi odtehtalo relevantna dejstva. Znajo le ponavljati “Badinter” in “dogovori Slovenija – Hrvaška in AVNOJ”. Čeprav je tribunal o tem v Final Award-u povedal vse.

Prosto povzeto: Če ni nobenega relevantnega dejstva, pridejo prav tudi čvekanja za šankom”!!! Tisti hip pa, ko se na mizi znajde mednarodno pravno relevantno dejstvo – npr. neka državna meja – pa vsi “partizanski”, “AVNOJSKI” in medrepubliški “dogovori” odpadejo!

Vsi “strokovnjaki” skupaj niso sposobni opaziti, da je Zagreb meje slovenskih dežel/držav URADNO priznal že leta 1941 (vključno mejo na Dravi!).
A argument naše “stroke” kljub vsemu ostaja ignoriranje dejstev in ponavljanje starih lajn.
  
Andrej Lenerčič je 29. 8. 2011 v Delu, str. 5, Gostujoče pero/mnenja objavil celostranski članek “Za zvezno republiko Slovenijo”. Ključni stavek: “S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava.”

Kar zadeva Badinterjevo “spreminjanja notranjih upravnih razmejitev v meddržavne” je tako ali tako vse, kar v tem smislu govori Badinter, eksaktno določeno za Hrvaško, Srbijo in BiH.* Slovenija je, ker je ŽE suvereni subjekt … (Badinter: “država nastane z razglasitvijo – PROKLAMACIJO in ne (šele) s priznanjem!”). Omenjena je le v povedi (“mnenju”), da jo je treba nemudoma priznati, ker izpolnjuje vse kriterije (posebej spoštovanje meddržavnih meja).**

A ker “novo dejstvo” (v tem primeru Sporazum o arbtraži) odpravi VSA dotedanja stanja v zadevi (temelji vsakega prava “Non bis in idem”), je citirani stavek v pisanju Andreja Lenarčiča v Delu vse poveden … (pisanje so po dobrem letu PONOVNO objavili!).
Drugo vprašanje je, kaj so izdelki univerze dr. Edvarda Kardelja lagali v memorandum – itak je Final Award iz tega in še drugih razlogov NULL AND VOID (je ni in nikogar ne zavezuje), toda Sporazum o arbitraži pa je tu in VELJA, le odločiti je treba skladno z njim in z relevantnimi DEJSTVI ter rules an principles of the international law. Skladno z določbami Sporazuma o arbitraži (5. člen) Republika Hrvaška ni stranka v postopku odločanja! S podpisom se je le zavezala, da bo odločitev upoštevala in implementirala …
 
OPOMBE 
 

*) First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United
Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly
Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations
(General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which
also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession of
States in Respect of Treaties.
Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and
Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement
freely arrived at.

 

Nobenega dvoma ni: Slovenija ni decidirano omenjena. Obvezno je upoštevati dejansko  internacionalno pravno relevantno stanje stvari. Slovenija se ni “dekolonizirala”, saj je v Jugoslaviji vstopila kot subjekt internacionalnega prava – zveza slovenskih dežel (ZEMLJE države SHS, piše v dokumentu) in je iz povezave IZSTOPILA (se ni odcepila!) – taka in tako, kot je VSTOPILA. Sosednja jugorepublika Hrvaška pa je v Jugoslavijo prišla kot okupirani del teritorija enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske (Manifest, 16. 10. 1918). Badinter niti pomotoma ne odklanja upoštevanja dejanskega stanja. Ni diletant, fantast in ignorant, manipulant s kakršnimi je imel opravka na Balkanu.

 
**) Having regard to the information before it, and having heard the Rapporteur, the Arbitration
Commission delivers the following opinion:
1. As stated above, on 19 December 1991 the Minister of Foreign Affairs of the Republic of
Slovenia wrote to ask that the Community and its Member States recognize the Republic. This
confirmed the application to the same effect made by the Republic of Slovenia on 26 June
1991.

NI NOBENEGA DVOMA: REPUBLIKA SLOVENIJA JE SUVERENI SUBJEKT OD 26. 6. 1991! Slovenski “strokovnjaki” v memorandumu LAŽEJO! Potvarjajo, kar so sami zapisali v zahtevi za priznanje, seveda pa ni mogoče prikriti pravega namena laganja, to je izenačiti Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter tako pridobiti sosednji jugoslovanski republiki, ki se je nasilno, z vojno in vojnimi zločini odcepila, legalni status in upravičenja, kakršna gredo (LE!) Sloveniji.
 

(c) The commitment of the Republic of Slovenia to respect the inviolability of territorial
boundaries made in the Declaration of Independence is repeated in die application for
recognition. The Republic’s frontiers are delimited in Article 2 of the Basic Constitutional
Charter of 25 June 1991 unchanged by reference to the existing frontiers.
The Republic of Slovenia also stresses that it has no territorial disputes with neighbouring
states or the neighbouring Republic of Croatia.

Temeljna ustavna listina natančno določa, da meja med Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ (Država ne more imeti meje z nečem, kar ni subjekt. Nobene druge države onkraj meje Republike Slovenije na Kolpi in Sotli in Dravi takrat ni bilo, bil je le preostanek SFRJ!) ni “republiška meja”, marveč meja “v okviru dosedanje SFRJ. Ker je uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina, je nedvoumno povedano, da  državna meja ni preprosto dosedanja medrepubliška “znotrajdržavna” administrativna razmejitev, marveč je treba upoštevati dejanske okoliščine, te pa so, da je Republika Slovenija (slovenske dežele) v Jugoslavijo vstopila z natančno določenim državnim teritorijem svojih dežel, ki je imel s sosednjim subjektom (Kraljevina Ogrska) natančno določeno meddržavno mejo. Ker TUL govori o tej meji, je logično, da je Republika Slovenija v zahtevi za priznanje zagotovila spoštovanje MEDDRŽAVNIH MEJA (Helsinki!), ne pa “medrepubliških administrativnih”, in je Badinterjeva komisija to jamstvo sprejela:

 
The Arbitration Commission consequently takes the view that the Republic of Slovenia
satisfies the tests in the Guidelines on the Recognition of New States in Eastern Europe and
in the Soviet Union and the Declaration on Yugoslavia adopted by the Council of the
European Communities on 16 December 1991