Da se bodo naši kaj naučili

Sramota v deželi Krajnski
26. 05. 2019.
Kazenska ovadba zoper Katarino Bervar Sternad
27. 05. 2019.

V  Dnevniku je bil dne 24. 05. 2019 objavljen članek o dekolonizaciji otočja v Indijskem oceanu.

United Nations z resolucijo izrazili zahtevo, da GB vrne Mavriciusu otok Chagos.

“Kratki kurz” za tukajšnje internacionalne pravne in politične ignorante, ki bolščijo v osamosvajalsko-arbitražne privide. Dejstva so jim – o katerih imajo sicer polna usta – španska vas, internacionalne odnose in pravo pa motrijo s tribalističnih / “narodnih” pozicij in skozi primitivno, v civiliziranem svetu, ki ima krute izkušnje s fašimi in ostalimi -izmi, že zdavnaj preživeto plemensko optiko, ki je v tukajšnjem okolju še nevarnejša, saj se prikriva za vsemi mogočimi dopadljivimi zgodbarijami, okrasji in opravičevanji.

Velika Britanija je otočje KUPILA in s POGODBAMI uredila razmerja z “domorodci”, a dejanskega stanja, da so ljudje tam (bili) doma, da jim domovina pripada, da avtonomija, subjektiviteta ne mine s potezo (skret) papirja, ni mogoče obravnavati z levo roko, kaj šele s prevaro in lažjo, kar počno naši prikoriteni maherji na račun celovitosti slovenskih dežel, povezanih v Republiko Slovenijo.

Primerjava osamosvojitve slovenskih dežel in okupacije nekaterih območij (Prekmurje: ozemlje med Muro in Dravo, Primorska: Istra in kvarnerski otoki, Krajnska: Krajnski del Vojne krajine pod Gorjanci) z otočjem v Indijskem oceanu je poučna.


Velika Britanij je kot rečeno KUPILA in pogodbeno uredila razmerja in odnose, pa vendar bo morala po dolgih desetletjih otočje vrniti, kamor spada.  Nekdanja jugoslovanska republika Hrvaška pa brez vsake pravne podlage zaseda dele slovenskih dežel, ki so kot Republika Slovenija dne 26. 6. 1991 iz povezave, imenovane SFRJ, izstopile z razglasitvijo osamosvojitve in na podlagi ustavnega dokumenta TUL vzpostavile status quo ante (Izstopilo je iz združbe, kar je vanjo vstopilo!). V zvezo, nazadnje imenovano SFRJ, so kot “ZEMLJE države SHS” vstopile dne 1. 12. 1918. TUL (25. 6. 1991) pa pove, da se osamosvaja tisto, kar je v to povezavo vstopilo, saj določa državno mejo s preostankom kot “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško V OKVIRU dosedanje SFRJ”. Vse jasno. Ne gre za administrativno mejo med jugoslovanskima upravnima enotama (socialističnima ljudskima republikama), marveč za državno mejo slovenskih dežel, ki so s Srbijo sestavile Jugoslavijo.

Od osamosvojitve Republike Slovenije vse do danes ni prišlo do nobene veljavne meddržavne pogodbe, ki bi karkoli spremenila na tem področju. Še manj je sosednja jugoslovanska republika, ko se je nasilno odcepila (8. 10. 1991) od preostanka SFRJ, skladno z načeli in pravili internacionalnega prava najprej priznala obstoječe meddržavne meje s sosednjimi državami (Republika Slovenija, Madžarska, preostanek SFRJ), kar poleg dejstva, da se je to dogajalo v izrednih razmerah (državljanska vojna!) postavlja pod vprašaj vsako pravno veljavo teh dejanj. Noben kasnejši bilateralni dogovor med  Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni uspel, niti nima nobenega pomena arbitraža, ki jo Republika Hrvaška tako ali tako popolnoma odklanja/ignorira in ki je zaradi lažnivih navedb slovenske strani v arbitražnem memorandumu tako ali tako absolutno nična – null and void.

Upravljanje delov slovenskih dežel s strani hrvaških organov je torej po “mavricijskem” UN kriteriju še bolj groba, neupravičena okupacija od britanske uprave nad otočjem Chagos. Zanjo ni nobene pravne podlage.

ERGO!!!!