Evropa v Speyerju, Cerar v hangarju, Pahor v Dubrovniku

Sramota ne le evropskega formata
04. 07. 2017.
Savudrijska vala
04. 07. 2017.

Po objavi razsodbe arbitražnega sodišča, ko je že povsem očitno, da naši odgovorni niso uporabili dejstev, skladnih s pravom, ki ga določa Sporazum o arbitraži, da so torej zavestno sabotirali upravičenja države Slovenije, je mogoče docela razumeti – sicer popolnoma nerazumljivo ignoranco slovesa od človeka, ki ima največ zaslug za osamosvojitev in mednarodno priznanje Republike Slovenije. Niti zunanji minister, niti predsednik vlade, niti predsednik države – nihče od naštetih se poslovilnih slovesnosti ne v Straßbourgu, ne v Speyerju, ni udeležil. Ko bi to bilo samo nedostojno …

Seveda moremo razumeti tudi to “malenkost” (pokvarjenih značajev?, ne avionov!), če opazimo, da so tisti, za katere pravimo, da njihovega odnosa do arbitraže Nemčija ne podpira, bili ne le v Straßbourgu, marveč tudi v Speyerju. Pri zadnjem, najpomembnejšem opravilu v znamenitem “rimskocesarskem” svetišču v Speyerju, celo najvišje, tik ob celebrantu. Somaševal je namreč papeški nuncij in doajen diplomatskega zbora v Nemčiji, škof Nikola Eterović, sin “Lijepe naše”. O veličastnih učinkih slovenske diplomatske in državniške modrosti, ki se je pred vso zemeljsko oblo prav striptizersko razgalila v sami srčiki evropske državnosti pred očmi najvišjih predstavnikov držav, in ki je daleč presegla globoki pomen in vzvišenost slovesa od ustvarjalca v prihodnost in demokratično sobivanje usmerjene Evrope, je torej v luči aktualnih problemov z državno identiteto in integriteto države Slovenije vpričo, “vremenskih motenj”, ki se zgrinjajo nadnjo, skoraj neprimerno še naprej razpravljati.

In kakor je arbitražni tribunal z razsodbo odločno postavil na laž slovenske “strokovnjake”, ki so vsak tehten argument in pomislek pri pripravi Memoranduma za arbitražo vzvišeno in s posmehom zavračali – največkrat s floskulami “to je zgodovina” in podobno – prav z vrsto odločitev, ki jih je utemeljil prav na oddaljenih zgodovinskih dejstvih (če jih je dobil na mizo od stranke v postopku), je včerajšnja nesramna ignoranca toliko bolj povedna, saj gre ne le za zanikovanje pomena EU, članstva, sodelovanja, marveč gre tudi za našo državnopravno in kulturno identiteto, ki je neločljivo povezana z državami/deželami, v katerih so naši predniki tisoč let in več živeli in soustvarjali prav to Evropo. In prav slovo od pokojnega prvega državljana Evrope, kanclerja Kohla se je dogajalo v svetišču, v katerem so pokopani tudi  številni suvereni naših slovenskih dežel, ki so bile vedno suvereni subjekti z lastnim vojvodo – vladarjem. Večino časa iz rodu Habsburgov, ki so bili tudi vojvode in nadvojvode mnogih drugih držav, kralji kraljestev in cesarji Svetega rimskega cesarstva – zraščeni skratka povsem z Evropo. Tudi med poslovilnimi nagovori se je iz ust uglednega državnika utrnila kakšna te vrste misel…

A Republike Slovenije tam ni bilo…  Kam le je izginila vsa “Slava”… v kaj se je pogreznila…