Hrvati imajo prav glede arbitraže!

Selektivnost slovenske RTV
04. 12. 2017.
Iz arhiva
06. 12. 2017.

Hrvaška stran se nikakor noče podrediti mednarodni arbitražni odločitvi, kar je popolnoma logično in pravilno. Čeprav iščejo opravičilo pri sumljivo izvedenih in prisluškovanih pogovorih med nesposobno Simono Drenik in hitro izginulim Jernejem Sekolcem, imajo prav že od samega začetka. Hrvaška namreč ni stranka v postopku. Hudo je le to, da se tega ni zavedela slovenska stran, ki je imela krasno priliko, da v skladu s po koncu prve svetovne vojne izrečenimi in zapisanimi idejami takratnega ameriškega predsednika Wilsona, iz rokava potegne vse tisto, kar smo leta 1918 zamudili. Pravzaprav ni šlo za zamudo, ampak za perfiden odvzem državnega statusa slovenskim deželam – Štajerski, Koroški, Primorski in Krajnski (pa tudi Dalmaciji) v izvedbi rimokatoliške cerkve in ob podpori Nemčije in Vatikana. 

Ob podpisu Sporazuma o arbitraži se je pokazalo, da nekateri naši pravniki za razliko od hrvaških ne razumejo besedne semantike in govoričijo o arbitražnem sporazumu. Za trenutek je dal zgolj vzklik Boruta Pahorja, češ “kako čudovit dan”, misliti, da morda vsaj on razume zadevo. Pa je ni! Jo je pa dobro razumela hrvaška stran, ko je Davorin Rudolf takoj odsvetoval podpis premierki Jadranki Kosor, ki pa tega nasveta ni upoštevala. Zaradi tega je mednarodni pravnik Rudolf odstopil od svetovanja hrvaški vladi, saj je bil prepričan, da slovenska stran ve, v čem je stvar. Kajti 5. člen arbitražnega sporazuma namreč pravi: “Noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne prejudicira razsodbe.”

Kaj to pomeni? Enostavno pomeni to, da Hrvaška ni mogla biti stranka v postopku, saj je 25. junija 1991 sploh še ni bilo! Ni obstajala. Obstajala pa sta Republika Slovenija na eni ter ostanek Socialistične federativne republike Jugoslavije na drugi strani. Navkljub vztrajnemu ponavljanju, predvsem slovenskih pogajalcev, pravnikov in politikov, se Slovenija in Hrvaška nista hkrati (tj. istočasno) osamosvojili. Zagrebški sabor je morda na ta datum razpravljal in sprejel kakšno izjavo, vendar je historično dejstvo, da so v Zagrebu razglasili neodvisnost in samostojnost 8. oktobra 1991. To so nadvse ponosno vklesali v kamen, ki so ga položili pred stavbo upravne zgradbe podjetja INA v Šubićevi ulici, v kjer so v kletnih prostorih 8. oktobra 1991 razglasili neodvisnost.

Kaj se je 25. junija 1991 v Ljubljani zares dogajalo, je najprej povedal predstavnik hrvaškega republiškega predsednika Franja Tudjmana na slovenski razglasitvi neodvisnosti v Ljubljani. Dopisnik londonskega Guardiana, ki je prisostvoval razglasitvi, je zgodbo objavil naslednji dan:

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. “It s just a declaration. Everything remails the same.”

ed dokazi glede osamosvojitve Hrvaške je tudi Brionska konferenca. Sklicala jo je Evropska gospodarska skupnost (EGS). Udeleženci so bili EGS, Republika Slovenija (RS) kot napadena država ter SFRJ v vlogi agresorja agresor. Kot predstavniki SFRJ so se konference udeležili nekateri predsedniki (ostalih) jugoslovanskih republik in drugi visoki funkcionarji zveznega predsedstva. Ipso facto je ta tripartitna konferenca treh enakopravnih subjektov internacionalnega prava (EGS, RS in SFRJ) pomenila prvo mednarodno priznanje osamosvojene države Slovenije.

Četudi so predstavniki EGS s sprejetim sklepom 7. julija 1991 zahtevali, da se za tri mesece zamrznejo nadaljnja opravila v zvezi z osamosvojitvijo, to Slovenije v ničemer ni prizadelo. Vojska preostalega dela SFRJ, Jugoslovanska ljudska armada (JLA) je izkoristila priložnost in v skladu z dogovorom zapustila ozemlje države Republike Slovenije. Je pa sosednjo jugoslovansko republiko Hrvaško, ker samostojnosti ni razglasila hkrati s Slovenijo, brionski trimesečni moratorij zalotil v statusu integralnega dela SFRJ in je tako smela razglasiti neodvisnost šele 8. oktobra 1991.

Tribunal vzneseno vztraja na trditvi o HKRATNI osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške, kar pa je zgolj dokaz njegove nezainteresiranosti, da se sooči z dejstvi in odloči v skladu z določbami Sporazuma o arbitraži. Glede na vsa ta dejstva je jasno, da Hrvaška glede na 5. člen Sporazuma nikakor ne more biti stranka v postopku odločanja o poteku državne meje Republike Slovenije. To je tudi logično, saj se slovenske dežele (danes imenovane Republika Slovenija) nikoli niso združile s Hrvaško, sploh pa se nikoli niso odcepile od jugoslovanske republike Hrvaške.

Slovenske dežele tudi nikoli v zgodovini niso imele meja z nekakšno Hrvaško, pa četudi upoštevamo nekajletno naci-fašistično marionetno kvizlinško tvorbo Neodvisno državo Hrvaško (NDH), ki pa je – mimogrede – brez slehernih pripomb priznala meje slovenskih dežel. Slovenija se je osamosvojila, razdružila od SFRJ, torej od naslednice države Kraljevine Jugoslavije, ki jo je (pod imenom ZEMLJE DRŽAVE Slovencev, Hrvatov in Srbov) sestavila s Kraljevino Srbijo. Hrvaške tedaj (še) ni bilo, saj je bila kot integralni in nedeljivi del Kraljevine Ogrske vojni plen Srbije.

Potek državnih meja Republike Slovenije, nasledstvo in druge zadeve so torej vprašanja – v kolikor so to sploh še vprašanja – med Slovenijo in preostankom SFRJ. Mnenja Badinterjeve komisije, ustanovljene dva meseca po osamosvojitvi Republike Slovenije, dne 27. avgusta 1991, na katera se sklicujejo predvsem naši “internacionalni pravniki z univerze dr. Edvarda Kardelja”, za Republiko Slovenijo ne veljajo. Badinterjeva komisija je bila ustanovljena zaradi zadev v preostanku SFRJ, zaradi spopadov, ki so že potekali oziroma so grozili tej regiji. Slovenijo Badinterjeva komisija omenja zgolj ENKRAT v 7. mnenju, kjer se predlaga, naj se Republika Slovenija nemudoma prizna.

To so dejstva, ki v vsem podrejo odločitev arbitražnega sodišča, ki je po mojem sledilo nestrokovno in neustrezno pripravljenemu Memorandumu slovenske strani. Naši sestavljalci z akademskimi naslovi so se pokazali kot popolni diletanti, žal pa jim je sledila večina slovenske politične srenje. Nekateri celo govorijo o podarjenem oziroma prodanem izdelku, ki naj bi ga Hrvati dobro plačali. Temu sicer ne verjamem, vendar so ti glasovi vedno bolj zvočni.

Zato je nujno, da naša vlada prav tako odstopi od izvedbe Sporazuma o arbitraži in takoj začne sestavljati dokumentacijo, ki jo bodo pripravili tisti, ki poznajo dejstva, razumejo internacionalno pravo, so patrioti, predvsem pa nočejo izdati svoje domovine. Tistim, ki trobijo, da ni nič več mogoče, pa je treba povedati, da noben pravni akt ni izvzet iz kontrole in da se pogodbe in ostali internacionalni akti lahko razveljavijo na osnovi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. To stanje pa je bilo v arbitražnem postopku napačno ugotovljeno, formirano na napačnih, zlaganih in ponarejenih temeljih.

https://www.portalplus.si/2497/hrvaska-ima-prav/