Na vsega mrtvega dan

Neumnost, ki nima meja
29. 10. 2020.
Zgodovina se ponavlja
04. 11. 2020.


Na vsega mrtvega dan – namesto nekrologa izginulim Slovencem, malo z zamikom

Splet in drugi mediji so polni besedovanj o epidemiji, ki nas tare, pa tudi o epidemijah, ki so prizadele naše dežele v preteklosti. Ni pa besede o najstrašnejši epidemiji, ki je doletela naše kraje prav v času, ko “so se dopolnjevali dnevi” – ko se je kljub vsem mogočim nasprotovanjem državni genij Krajncev, Štajercev, Korošcev, Primorcev in drugih Slovencev začel postavljati na “zadnje noge”. Kako se je ta strašna kuga pokazala?

  • V obdobju, ko se je že vedelo, da so pred ljudstvom odločilni časi, ko so celo s Poljske – tam so de civitate vedeli veliko – prihajala opozorila, naj Slovenci, ki so videti pri zdravi pameti, nehajo sanjati o neki “narodni državi”, marveč naj se raje pobrigajo za svoje dežele – oblast v njih, so “voditelji” namesto univerze, za katero je celo “presvitli cesar” požegnal poseben sklad, s tem in drugim denarjem ljudstva zgradili SREDNJO ŠOLO za cerkveno rabo.
  • Po deželah so kot gobe po dežju rasle mogočne cerkve v Slovencem tujem stilu, zaradi katerih so padli arhitekturni biseri naše preteklosti, in tudi sicer so iz cerkva metali dragocene stvaritve naših dedov in jih nadomeščali s tujo obrtniško navlako (tudi Plečnik se je nad tem zgražal!).
  • Namesto da bi na omenjeni način razmetani denar uporabili za šolanje ljudi, ki – to so dobro vedeli! – bodo jutri morali prijeti za krmilo. (Krekov govor v krajnskem parlamentu, ko je sesul načrtovano univerzo, je šel po Evropi!)
  • Raboto so nadaljevali tako, da so tisti trenutek, ko je slovenska stran v parlamentu Krajnske dobila večino, nemudoma ukinili “brezno grehot” – slovensko Opero.
  • Ko je suveren (tudi) vseh slovenskih dežel končno izdal ustavni dokument in omogočil Slovencem, da so v svojih deželah (oz. tistih delih, kjer so bili v večini) prevzeli oblast in razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa pooblastila v vseh slovenskih deželah”, so potacali zgodovinski dosežek in Slovence zahrbtno/hinavsko zapeljali pod zagrebško izmišljeno plahto v balkansko morijo. (Kdor je dvignil glas proti, je končal z razbito glavo “pod stopnicami”, če ni hitro pobegnil na varno …).
  • Bilanca te rabote je sto let tragedije Slovencev, ki ji ni videti konca. Niti slovesna izjava predsednika osamosvojitvene skupščine: “Danes se je končala državljanska vojna na Slovenskem” ni pomagala. Pokončano ali izginilo je do sedaj v minulem stoletju strašne kuge toliko Slovencev, kolikor nas je sedaj ostalo – torej genocid brez primere.

Glavni od garniture, ki se krivde nikoli ne bodo mogli oprati:

Liberalcev – kompanjonov ni vredno omenjati! Tako, kot sedanjih prebarvanih rdečih kolaborantov ne