Nič kaj svetla prihodnost domovine

Slovenski pravniki – preberite
12. 12. 2017.
Razmislek h Kataloniji
18. 12. 2017.

Marsikdo bi rekel, da gre v zadnjem času za vedno močnejšo gonjo proti naši domovini. Politične »razmisleke« potrjujejo tudi razni zapisi v dnevnem časopisju. Sem sodi tudi članek Zgodovina ni na strani osamosvojiteljev (prof. Janez Suhadolc, Delo, 12. 12. 2017), kjer gre za diverzijo proti slovenskim DEŽELAM.  V oči bijoča subverzija rušenja slovenske državnosti in odpiranje trase vnovični južnoslovanski svinjariji na račun (preostalih) Slovencev je pomemben kos mozaika, ki daje pregledno sliko stanja in dogajanja v zvezi s Slovenijo.

Zadnja razsodba ICTY vojnemu zločincu Praljaku dokončno opredeli ključno vlogo zagrebškega etnošovinizma in teritorialnega ekspanzionizma (ki je dal krila in parcialno legitimiteto srbskemu antipodu) in njegovega vrha v devetdesetih letih: Tudjmanove klike. Samomor BOSANCA, generala HVO in Hrvatske vojske, je krik obupanca, ki je slutil, a ni mogel sprejeti, kako ga je omenjena klika zlorabila. Aktualna zagrebška politika, ki nadaljuje (na še nižjem, podlem nivoju) dosedanje cilje, pa ga je prepustila mašineriji, da bi se svoji odgovornosti in krivdi izognila. Obenem pa nemoteno nadaljuje z ekspanzionizmom – na račun Slovenije na najbolj podel način, ker je prikrit in prekrit z manevri na jugu.

Kampanja “jugoslavizacije Slovenije”, ki smo ji priča (in nje predmet) meri na “dokončno rešitev” balkanskega problema – ponovno, a v tretje “dokončno učinkovito”, na račun Slovenije. »Endloesung« Hitlerjevih zaveznikov je v polnem razmahu.

Genocid, ki se je pričel 1918 (amputacija skoraj polovice slovenskega teritorija z državljani vred) in svoj krvavi vrhunec dosegel med in po 2. sv. vojni nad preostalim moškim etničnim potencialom, pobitim, pregnanim in nadomeščenim s priseljenci. Danes se “v digitalnih razmerah in maniri” pospešeno nadaljuje po “osamosvojitvi”, ko se rušenje nacionalne identitete skriva za “živim ščitom” človekovih pravic in demokratičnih načel – česar preostanek “domorodcev”pri obrambi samih sebe seveda ni deležen.

Režiserji, ki se po debaklu Karadjordževićev niso zamujali in so brezobzirno podprli sposobnejšega komunističnega “strokovnjaka”, ki je zagotovil skoraj pol stoletja obstoja tvorbe, katero omenjeni režiserji tako zelo malikujejo. Za Slovence je tragično, da so jih porinili v to balkansko klavnico “ne krive, ne dužne” njihovi lastni voditelji leta 1918, ko smo bili na vrhuncu svoje državnosti in je bila v Ljubljani že razglašena država, zveza VSEH slovenskih dežel. Bila je to po eni strani država, suverena v vseh ozirih, etnično homogena in ekonomsko močna, po drugi strani pa primerna maska in “zavarovanje hrbta” Zagrebu v njegovih obračunavanjih z Beogradom. Kot taka je bila kal razpada države, saj se eskalaciji obračunavanja med obema ključnima faktorjema ni dalo izogniti – eskalirala so nasprotovanja med 2.  svetovno vojno in posebej še ob razpadu SFRJ, ko je Zagreb spretno zlorabil legitimno pravico Slovenije, da odide iz združbe, v katero ni sodila. Zagreb se je namreč obesil na slovensko državnost in na ta način izsilil priznanje lastne oborožene secesije.

Ker zapletene razmere na Balkanu kličejo po “ponavljanju vaje”, je vse bolj verjetno ponovno povezovanje – toliko prej, ker jezikovno in po tradiciji območje sodi skupaj. Lahko se bojimo, da se bo zla usoda pokazala tako da bo na račun oslabljene Slovenije, po tehnologiji “omrtvičenega virusa”, tokrat – V TRETJE TOREJ – uspela manipulacija. Režiserji očitno računajo, da bodo s slovenskim plenom v gobcu popadljive zveri (kar jim 1991 ni uspelo …) v zverinjaku vzpostavili tako zelo zaželeno ravnovesje. Dokončna “predelava” bornih ostankov tukajšnje civilizacije pa je potem itak le še stvar prežvekovanja.