Ob izjavah o ustanavljanju 11-ih pokrajin po vzoru mestnih občin

Našim “pravnim strokovnjakom” v razmislek
13. 08. 2019.
Komentar na članek v Demokraciji
21. 08. 2019.

Shizofrenija z destrukcijo države se nadaljuje pospešeno. Znova je v ognju železo “regionalizacije” – POKRAJIN. Skladno z uveljavljeno uničevalsko prakso poslušamo šlager o desetinah pokrajin. 
Ob tej grozeči kugi, rezultatu ideologije o “odmiranju države”, na kateri sloni pravna izobrazba na unidrek promoviranih “pravnikov” (kaj pomeni vtikanje izdelkov boljševistične ideologije in prakse na zakonodajnem polju in na polju uveljavljanja demokratičnega reda, pa zatečena praksa in stanje dovolj nazorno pričata) je potrebno spomniti na nekaj relevantnih, veljavnih internacionalnih pravnih dejstev in zavez. 

Vsaka pobuda razdeliti Republiko Slovenijo na nekakšne administrativne pokrajine, ki ignorirajo stoletja obstoječe DEŽELE, njih ozemlje in državne meje, je v ostrem nasprotju tako s Temeljno ustavno listino kot s številnimi internacionalnimi dokumenti – pogodbami – sporazumi. 

– Razglas UJEDINJENJE z dne 1. 12. 1918 natančno opredeli, da so se s Kraljevino Srbijo “ujedinile” slovenske dežele (ZEMLJE države SHS). Te pa so tiste slovenske dežele, njih teritorij, določen z državno mejo, ki jih našteva Ausgleich 1867 in so zajete v razglasu z dne 31. 10. 1918, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” (Slovenci v desetletju 1918 – 1929, prispevek notranjega ministra tedanje vlade, dr. Janka Brejca), o čemer je skladno z določili suverenovega Manifesta (18. 10. 1918) predsednik Pogačnik obvestil zvezno administracijo na Dunaju (prim. Silvo Kranjec, Kako smo se zedinili). Dogodki in dokumenti natančno govorijo o teritoriju in državnih mejah slovenskih dežel. 

– Rapalska pogodba Italija – Jugoslavija določa, da Italija prevzame deželo Primorsko z dodanim Postojnskim okrajem. Italijansko ime za to slovensko deželo je Venezia Giulia – Julijska Benečija. Obsega ozemlje od Vršiča do zadnjega kvarnerskega otoka (Unije). 

– Mirovna pogodba 1947 vrača deželo Jugoslaviji (brez samostojnega mesta Trsta in Gradiške z večjim delom mesta Gorica!). 

– OSIMO (1975) potrdi državno mejo in stanje. Z dnem 31. 7. 1992 pa postane Republika Slovenija EDINA naslednica naštetih sporazumov. (Def. priznana integriteta dežele Primorske na internacionalni ravni tod Hrvaška nima kaj opraviti!) 

– Temeljna ustavna listina v svojem drugem razdelku opredeli, kaj se osamosvaja (1991), – ipso facto torej kaj je sestavilo državo, od katere se Republika Slovenija osamosvaja. 

Spreminjanje celovitosti subjektov, ki so sestavili južnoslovansko državo in ki so predmet mednarodnih pogodb, je nedopustno. 

Enako, kot Primorske, se to tiče tudi “Prekmurja”, ki je teritorij štajerske mejne krajine – Slovenske krajine (Totszag po madžarsko), ki je kot subjekt na začetku 13. stoletja s pogodbo med vojvodo Babenberžanom in madžarskim kraljem Belo III. prešla pod oblast Madžarov. Trianon je to ozemlje – upravno razdeljeno na dve županiji (Železna in Zala) med mejno reko Dravo in Rabo – razdelil po nekakšnem etničnem kriteriju in “slovenski” del prepustil Kraljevini SHS, madžarski pa Madžarski. Ozemlje (nepravilno poimenovano Prekmurje) je torej opredeljeno in enotno od Drave na jugu do tromeje Avstrija – Slovenija – Madžarska na severu. Delitev je poseganje v izrecna in nedvoumna določila Trianona.