Prodaja lesa iz državnih gozdov

Zgodovina se ponavlja
04. 11. 2020.
Slovenci jih vedno dobimo po glavi
13. 11. 2020.

Pred časom se je kar dosti pisalo o slovenskem gozdnem fondu. Zaradi sumljivih zadev so nekateri tudi odleteli, nekaterim pa so postavili mino. Za vsem skupaj pa seveda kdo drug kot SD.
Pustimo sedanjost in poglejmo malo nazaj v zgodovino, da si razjasnimo marsikaj z besedami strokovnjaka in poznavalca, ki takole pojasnjuje:

Naletel sem na časopisno objavo v Slovenec, 26. marec 1921, pod naslovom PRODAJA LESA IZ DRŽAVNIH GOZDOV.
V času kampanje “vračanja nacionaliziranega premoženja” sem na podlagi poznavanja lastniških razmerij v fevdalni dobi, pred njo in po njej, ter državno pravnih odnosov cesarstvo – Rimska Cerkev in njene pravne osebe vedel, da posestva “CERKVENEGA SKLADA” niso in nikoli niso bila cerkvena lastnina. Bila je lastnina CESARJA – DRŽAVE in prepuščena za določen čas v upravljanje posameznim cerkvenim veljakom. Cerkveni krogi so z namenom zavajanja v naprej znali napačno prevesti originalno nemško poimenovanje CESARSKEGA – t. j. DRŽAVNEGA SKLADA, ki je nastal po napoleonskih vračanjih upravljanja fevdov v državne roke, pa je bila država dolžna del dohodkov namenjati za potrebe dotedanjega upravljalca (Cerkve) in je zato dobil ime KIRCHENFOND. Torej (cerkveni) SKLAD, ne pa ZAKLAD, kar (namerno, fraudolentno) ustvari lažen vtis, da gre za nekaj cerkvenega.
Mahinacija slovenske Cerkve in njenega predstavnika v vrhu kraljeve jugoslovanske oblasti – Korošca v zvezi z vpisom Ljubljanske škofije kot lastnice gozdov CERKVENEGA SKLADA je tako brezmejno podla, kot je popolnoma prozorna: Dogodek sovpada s priznanjem hrvaške avtonomije in Slovenci praznih rok (kakor je bilo vedno, kadar so bili pri oblasti cerkveni veljaki, ki so hoteli imeti ubogljivo – še bolj ubogo, kot ubogljivo – “verno čredo”, da so svoje “usluge” – “umirjanje” vsakega poskusa revolta! – lahko ad infinitum drago prodajali državnim oblastem). To je Cvetkovića nekoliko skrbelo, saj si ni smel dovoliti neredov v državi. Internacionalna situacija je bila napeta. Zaradi nje so sploh morali na hitro popustiti Zagrebu. Če bi še Slovencem priznali avtonomijo, bi država razpadla. A je situacijo nemudoma “uredil” Korošec, ki je razmere spretno izkoristil: Vi nam gozdove “Verskega zaklada” ( torej v resnici državnega Cerkvenega sklada), mi bomo pa “verno čredo” pomirili. In so jo, ko so v Beogradu izdali nekakšno odredbo, da so jo v Ljubljani uporabili za vpis v zemljiško knjigo. Vse popolnoma ilegalno, protipravno. Bizantinizem pač. Vendar je že po dobrem letu prišel na Gorenjsko nemški okupator in posestna razmerja vrnil v zakonite okvire = vedno državno premoženje je šlo nazaj v državno upravljanje – v pisarne na Dunaju, kjer je vedno bilo. Potem so prišli prek Kolpe zmagovalci in DRŽAVNO premoženje odvzeli Cerkvi – “nacionalizirali”. S tem dokumentom so cerkveni odvetniki mahali občinskim uradnikom ob denacionalizaciji in dobili “vrnjeno”, kar ni bilo nikoli cerkveno. Ker so režiserji vedeli, kako je dejansko s to zadevo (navsezadnje sem o tem nekaj pisaril), potrebovali pa so za zagotavljanje mirnega uživanja izza španske stene osamosvojitve prigrabljenega premoženja in oblasti komplica – najmočnejšo družbeno silo = RKC, so iznašli formulo o upravičenosti do “lastnine fevdalnega izvora”. Za lase privlečena finta je toliko bebava kot je pokvarjena in pravno smešna. A v Butalah gre skozi “pravno rešeto” vse, kar se kliki zahoče. Izglasovali so v režiji Združene liste (zdaj SD) spremembo denacionalizacijskega zakonja in omogočili “vrnitev” gozdov RKC. (“usmerjevalec posla” je postal nato ambasador, in še rektor …).
Bila je torej svinjarija na začetku – 1939, in na koncu – 1993, s tem, da ima packarija po osamosvojitvi odurno nadaljevanje: Milijonske odškodnine “zaradi nemožnosti uporabe vrnjenega premoženja” – in kot zakleto, se prav tisti postopki, na podlagi katerih uspevajo dobiti največja nadomestila, kot zakleto ne morejo končati – nadomestila pa padajo …
Omenjeni članek v Slovencu pa pove, da so bili to DRŽAVNI GOZDOVI, natančno tako, kot sem v svoji argumentaciji navajal (seveda gre za klerikalni časopis in zato se skrbno pazi, da je zapisano VERSKI ZAKLAD…).
ČLANEK pravi takole:
Prodaja lesa iz državnih gozdov. Po razpadu Avstrije je prevzela naša država v svojem severozapadnem delu lepe versko-zakladne gozdove, ki tvorijo v vzdržnem gospodarstvu trdno oporo narodnemu in državnemu gospodarstvu. Glavna gozdna okraja sta Bohnijska Bistrica in Bled. Bohinjska Bistrica ima zlasti prednost neposredne obmejne postaje in tako tvori važno točko za izvoz lesa kot najboljše postavke v naši izvozni politiki. V Bohinjski Bistrici poseduje verski zaklad okoli 7514 ha gozda, poleg 5300 ha neplodnega in poljedelskega sveta. Gozdna uprava ima 3 žage, ki leže blizu železnice in ki komaj razrežeio letno ves les, kar se ga v stalnem gospodarenju redno seče. Seče se deloma v lastni režiji, deloma se proda prilagodeno sedaniim razmeram na panju in to ponudbenim potom. Tudi letos pride približno 5600 plm porabnega lesa in do 4300 drv do prodaje. Natančnejša pojasnila daje vedno in drage volje kr. gozdno in domensko oskrbniStvo v Bohinjski Bistrici, kamor se morajo tudi morebitne ponudbe vposlati do najkasneje 4. aprila.
SLOVENEC 26. 3. 1921