Nekaj kratkih misli
16. 11. 2017.
Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti – Džamijska ulica
24. 11. 2017.

RAZMIŠLJANJE OB PAHORJU V PRAGI,

ki tako ali tako ni vedel, še manj pa razumel historičnega ozadja, kaj šele kaj drugega, seveda pa je manekensko sprejel odlikovanje.

Pred časom so naši pozirali v Pragi v dvorani znamenitega cesarja Svetega rimskega cesarstva, Karla IV. (kot Karel I. tudi kralj Češke), iz rodu luksemburške dinastije.

Dogodek je še nekako odmeval, morebiti kot del kampanje v drugem krogu (?), a že sam po sebi vzbudi marsikateri vprašaj.

Da imajo Čehi našega Kraševca za svojega, je že nekako znano. Da pa se ondod o njem v javnosti le z močnejšo dioptrijo najde kakšen opomnik, razen “izdelkov”,  je tudi res. Podobno, kot v domovini vrlega Ljubljančana, bolj po svetu čaščenega, kot v rodnem mestu in domači deželi. Je tako, da se ne v Pragi ne v Ljubljani spominska obeležja in po njem poimenovane ulice ali trgi ne šopirijo ravno.

Je pa lepo prejemati odlikovanja na njegov račun. Toliko bolj, če bobni ropotajo v znameniti dvorani na Praškem gradu.

In smo že pri še enem vprašaju. Dogajalo se je slavje na Plečnikov račun v dvorani, ki nosi ime cesarja Svetega rimskega cesarstva, in na katerega so Čehi od sile ponosni! Čeprav ni bil Čeh! Bil je tujec po rodu. Tako kot so bili tujega rodu vojvode slovenskih dežel. Podobnost med Čehi in državljani slovenskih dežel pa se tu neha. Tam so na to svojo zgodovino in temelje lastne državnosti ponosni, tukaj, v podalpski “močviriji”, pa potomci slavnih prednikov pljujejo na lastno državnost in slavno preteklost, na svoje vojvodine – dežele, na svoje suverene, oblast in pravo. Na hrabro vojsko, ki je ustavila morilski polmesec s Hrvaškega pri Monoštru in pri Sisku – v bitkah, ki jih morajo slaviti drugi, ker se “močvirarji” na to požvižgajo!

Pelje se jim tudi koroški vojvoda, suveren tako Koroške kot Krajnske (in Tirolske), Henrik Koroški, ki je kraljeval tudi Čehom in Poljakom!

Požvižgajo se seveda tudi na svojega slavnega umetnika – kiparja Frančiška Robo, ki se mu ni zdelo za malo ustvariti prekrasno skulpturo svojega suverena (Karla VI.), da je lahko bila dvorana krajnskega parlamenta v Reduti – nasproti jezuitskega vseučilišča – primerno okrašena ob njegovi intronaciji. To sijajno umetnijo skrivajo v muzeju … Tako kot dve skulpturi slavnega vojskovodje Radeckega, v Tržič poročenega častnega meščana Ljubljane, ki mu je Ljubljana v spomin na slavne zmage z njegovimi Krajnci (z njimi je govoril vedno slovensko) postavila spomenik pred njegovim gradom v Tivoliju.

A na vse to v tej podalpski karikaturi niti ne kihnemo. Ignoriramo ljubljanski grad, kot odlično lokacijo za vsedržavni opomnik – OSARIJ, spomenik žrtvovanim v stoletju, ko je slovenske dežele prekrila slaboumna/omejena zloba in ignoriramo grajsko stavbo z okolico, kjer bi skrajno racionalno in poceni lahko umestili – kot skromen odmev Plečnikovim Hradčanom – urad predsednika države (Zveze slovenskih dežel, razglašene 31. 10. 1918 !!!), ostali prostori grajske stavbe pa bi služili svojemu namenu in po potrebi protokolu … A česa takega sramotilci lastne zgodovine in lastnih prednikov niso sposobni niti misliti. (NISO NITI VREDNI!)