Romov na socialni pomoči se ne splača delati?!

Župan Kovše ne želi odpreti dodatnih oddelkov za otroke v OŠ in vrtcu
19. 07. 2021.

Da delo ni več vrednota je že dolgo časa znano. Bolno pa je, da en Rom, katerega družina je prejemnik DSP, dobi mesečno višje socialne transferje, kot redno zaposleni plače. V penziji pa bo ta isti Rom dobil višje socialne transferje kot nekdo pokojnine, ki bo vse življenje pridno, redno delal. Vir slike: Pixabay

Denarna socialna pomoč (DSP) naj bi bila solidarnostna pomoč države, da posameznik preživi, ko se znajde v situaciji, na katero ni mogel sam vplivati in si ne more zagotoviti zadosti sredstev za preživljati. Konec koncev je Slovenija po ustavi socialna država.

Težava pa nastane, ko DSP postane način življenja. Trenutno osnovni DSP za odraslo osebo znaša 402,18 evra. Z malce iznajdljivosti je lahko znesek za samsko osebo tudi 607,29 evra. Minimalna plača v Sloveniji pa znaša 736 evrov. Ob tem ne smemo pozabiti, da se prejemniku DSP plača tudi osnovno zavarovanje in da je upravičen do cel kup subvencij. Potem dobrih 100 evrov razlike med DSP in minimalno plačo izgine.

Še bolj absurdna je zgodba, ko gre za družino z otroki. Saj se kaj hitro zgodi, da družina, ki ima več otrok dobi bistveno več socialnih transferjev, kot družina, kjer sta starša redno zaposlena in prejemate minimalno plačo, ali malce nad njo. Kje je tu pravica? In še boljše vprašanje, kdo garantira, da je še delo kot vrednota toliko močna, da bodo ljudje kljub nizkim plačilom želeli še delati, ker vsaj delo imajo.

Takšno situacijo najpogosteje v Sloveniji izrabljajo Romi in še kakšna narodnost, ki se hodi v Sloveniji plodit.

Vse skozi poslušamo, da tisti, ki ne dela lahko zapade v depresijo. Lepo vas prosim, kaj pa nekomu manjka. Od države dobi pomoč, da lenari. Potem pa dopoldan hodi od kavice na kavico. Res mora biti to težko življenje? Če pa zagusti za plačilo položnic, pa se jim pomaga, malce z izredno denarno pomočjo, malce preko že katerih nevladnih organizacij, ker se jim dogaja krivica.

Kakšna krivica! Krivica se dogaja redno zaposlenim, ki zaslužijo ravno za jogurt preveč, da bi bili upravičeni do različnih subvencij, pol pa naj s tistimi nekaj centi kupijo pol Ljubljane.

Tolažba naj bi bila ta, da bodo pa redno zaposleni imeli penzije. Demografski podatki kažejo, da je vse več starostnikov in da višina penzij že nekaj let pada. 80 % prejemnikov pokojnine prejema do 1000 evrov, več kot 11 % teh pa prejmejo mesečno manj kot 500 evrov. Najnižja pokojnina naj bi znašala 280 evrov, s čemer se marsikatera kmečka žena, ki je leta garala na njivi in uničevala svoje zdravje, ne bi strinjala, saj sam prejme na račun le nekaj deset evrov. Ker pa imam »preveč« premoženja, nekaj gozda in njiv, ki jih ne more, ne prodati, ne obdelovati, pa ne more niti varstveni dodatek dobiti.

Na drugi strani imamo pa ponovno Rome na socialni pomoči, ki so upravičeni do varstvenega dodatka v višini 189,03 evra in še do denarne socialne pomoči. En primer takšnega bolnega zlorabljanja sistema imate na spodnji sliki, kjer dobi oseba, ki nikoli ni delala 891,21 evra socialnih transferjev.

Zdaj pa naj bi se tem romskim delomrznežem, ki so marsikdaj gradili kar na črno in na lastno pest, omogočil brezplačen prenos lastninske pravice zemljišč, ki jim je bila za namen legalizacije romskih naselij predhodno spremenjena namenska raba v stavbno zemljišče.

Kje je tukaj slovenski državljan, njegove pravice, njegove ugodnosti? Agenda levih je očitno le ugajati, pa če tudi s tem postopno uničujejo Slovence in Slovenke.

Vpije se o človekovih pravicah, kako je treba poskrbeti za najranljivejše, mi pa skrbimo le za delomrzneže, ki državo izčrpavajo. Tisti, ki pa resnično potrebujejo pomoč pa so spregledani, pozabljeni in običajno niti ne jamrajo.