Sramota v deželi Krajnski

Amandma k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osebnem imenu
24. 05. 2019.
Da se bodo naši kaj naučili
27. 05. 2019.

Danes, 26. maja 2019, je Andrej Lenarčič komentiral članek:
https://novice.svet24.si/clanek/novice/slovenija/5ce7e3db25f32/ko-studente-vrzejo-iz-studentskega-doma-se-v-prestolnici-zvisajo-najemnine 

Da razmišljanje ne bi šlo v nič, ga je potrebno objaviti.

Svinjarije okoli Baragovega semenišča (danes Akademski kolegij) so le nadaljevanje svinjarije, ki jo lahko poimenujemo “sistematični izbris slovenske identitete”. Zločinski proces izbrisa lastne zgodovine je dobil krila ob potresu 1895, ko so nemudoma, kot obsedeni zradirali le poškodovane stavbe, ki so pričevale o pomenu dežele Krajnske in naši (slavni) zgodovini. Tako je izginil Knežji dvorec, Reduta, kjer je zasedal parlament, in seveda jezuitski kolegij – univerza, kjer je imela sedež akademija znanosti (Academia operosorum) in najstarejša filharmonija v Evropi, Academia Philcharmonicorum. Z radiranjem naše identitete so nadaljevali še pred razpadom monarhije. Tako je klerikalna stranka takoj, ko je dobila v parlamentu večino, ukinila slovensko opero (“nespodobnosti”). Zadnje dejanje (po pozabi razglasitve države – zveze slovenskih dežel 31. 10. 1918 in načrtnim razčetverjenjem slovenskega nacionalnega telesa) – nad čemer očitno še po skoraj sto letih “joka celo nebo”, pa je packarija z mestnim pokopališčem “Pri Sv. Krištofu”, ki je bilo v posesti RKC.

Pokopališče je v evropski civilizaciji dobesedno okamenela zgodovina nacije. Ker je bilo iz slovenske nacije treba narediti to, kar je danes, so pohiteli in ukinili to preteklost. Seveda je bila rabota nagrajena (tudi) finančno: šlo je za velike “posestne premike” na vročem mestnem zemljišču! A vpleteni in kolaboranti so kljub temu “prejeli zasluženo plačilo”: Plečnikova genijalna kompozicija – dopolnitev dotedanje pokopališke cerkvice sv. Krištofa – je odšla na smetišče (samo novi del so prestavili med bloke za Bežigrad), od čvekanj o vsem mogočem, je ostala tragikomična žalost nekakšnega Navja – živa slika bede slovenske nacionalne samozavesti – vrhunski “posel” škofa Rožmana z Baragovim semeniščem pa je bila krona vsega. Zaznamovana tudi z osebnimi “težavami” pri projektiranju in gradnji. Velikemu arhitektu ni prav nič pomagalo, če se je zadevi odpovedal. Packarija ostane. Torzo, ki je “previharil viharje” in končal kot “Akademski kolegij” (račun očitno plačujejo najprej študentje) ob kompleksu “Gospodarskega razstavišča in drugih nekako skup nametanih poslovnih stavb, pa prekriva še en (velik) kos zradirane slovenske zgodovine.

Nil nove sub sole (dežele Krajnske – veliki pesnik se je motil, ne bodo se “vremena zjasnile”.).