Uničevanje slovenskega naroda

Prikrivanje slovenske zgodovine
30. 09. 2019.
Popolno nepoznavanje slovenskega jezika
01. 10. 2019.

Razmislek ob oddaji

Potujčevanje Narodnosti

MMC TVS, 28. 9.2019:

https://www.rtvslo.si/zunanje-vsebine/naglas/marina-luksic-hacin-spodbujanje-priseljevanja-je-pravilna-pot/500681

Saša BANJANAC Lubej, strokovnjakinja za migracije

Marina LUKŠIČ HACIN, PREDSTOJNICA Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC-ja SAZU-ja

V oddaji NaGlas o učenju slovenščine in vključevanju priseljencev v družbo.

Poudarek:  Pot spodbujanja  priseljevanja zaradi staranja slovenske družbe, pa tudi zaradi gospodarskega stanja je pravilna … Strategija znotraj samostojne Slovenije je sicer korak naprej, pa vendar še ne zadosten. Poudarku je dodan bonbonček o “spoštljivem življenju za vse ljudi”.

Prebiranje ne le tega, marveč mnogih te vrste tekstov razgrinja celo paleto doživetij in asociacij, kakršne so znali pobuditi čopiči in slikarski pripomočki znamenitežev – Michelangela z njegovo sporočilno Poslednjo sodbo, ali posebneža z Iberije – El Greca – ki se ni ustrašil razkriti srhljiva ozadja izza načičkanih družbenih pročelij. Pred bralcem, ki ima “zgodovinski spomin” in izkušnje zadnjega stoletja drugega tisočletja na slovenskih tleh niso mimo njega potonile v pozabo, vstanejo ne sicer naslikane, a še bolj grozljivo resnične izkušnje ljudi, ki so od nekdaj doma v teh krajih in ki jih je vedno manj. Nič simbolne, še manj naslikane, marveč grobo resnične in uničujoče zgodbe so jih velikansko število pregnale, razčlovečile in seveda pomorile v minulih stoletjih. Da statistke kljub temu pokažejo skoraj enako – ali pač nekoliko povečano skupno število tod prebivajočih ves čas, gre nedvomno zasluga pojavu, ki ga avtor(ji) teksta brez sprenevedanja gromko hvalijo – celo spodbujajo: “pot spodbujanja … je pravilna … korak naprej …

“Nedvomno gre za “korak naprej”!

Zgodovina, kakršne – logično – v tukajšnjih učbenikih ni, pripoveduje o deželi, ki je iz razsula rimskega imperija vstala v vseh vrst razkošje. Ne le, da je širom znanega sveta odmevala demokratična družbena ureditev, državna opravila, ki so jih spremljala petje in ples in godba, deželo so umni kmetovalci naredili plodno in bogato pridelkov, zrasla so kulturna središča – cistercije in kartuzije, ki so varovale mogočne knjižnice in koder so se vzgajali tudi papeži.  Kulturno ozračje v deželi je rojevalo trubadurje in minesängerje – še dolgo po uničenju dežele so Evropo čudile parsifalske pesnitve, s katerimi si je slavo koval tudi skladatelj – dramatik Wagner. In potem je bilo vsega konec. V deželo je pljusknil polmesec s handžarjem v rokah na konjih. Z nobeno vojsko, ki deluje urejena in na bojnem polju, se Zlu ni bilo mogoče upreti. V deželo je namreč prihajalo pritajeno, skozi gozdove, daleč v notranjost, in krvoločne trume so iznenada planile nad kmete, ki so delali na poljih. Hiše, pridelek, ljudi – starce in moške – sta použila meč in ogenj. Za dekleti in otroki je ostajal oddaljujoči se jok. Ko so iz ukradenih otrok nastali janičarji, so se vračali, ne da bi prepoznali svoj dom … A doma je bilo že zdavnaj vsega konec. Kulturna središča so postala požganine, gradovi utrdbe, kmetje pa so iskali zavetje in preživetje v utrjenih cerkvah na gričih ter v kraških votlinah. “Tehniki” roparskih napadalcev (po stoletjih se je ponovila z “juriši” iz host …) so se brambovci spretno zoperstavili. Ker prihoda morilskih tolp ni bilo mogoče napovedovati, niti pravočasno opaziti, so tam, kjer so najprej udarili, takoj zagorele na primernih vzpetinah v naprej pripravljene grmade in za njimi so se prižgale sosednje, pa je tako v trenutku vsa dežela vedela: “Turki so v deželi”. Nihče sicer ni mogel vedeti, kje bodo naslednjič poželi svoj krvavi lov, a lahko so se še pravočasno umaknili v pripravljene, z zalogami založene tabore okoli cerkva. Ker nesreča le redko “pride sama”, so težke razmere, revščina in pomanjkanje rodile še spontane “kmečke upore”, ki so jih začinile protestantske verske homatije. To je bilo dovolj in preveč, pa ni ostal niti spomin na “dobre stare čase”, in novi časi so domorodce zalotili zdesetkane. Tudi kultura, vrhunska knjižna bera v domačem jeziku, sočasna drugim v moderni Evropi, je padla na tnali verskega boja – tokrat ne polmeseca, marveč križa.

Odkritja in iznajdbe, industrijske revolucije, tržišča in imperializmi, ki so preplavili svet v naslednjih stoletjih, so prebivalce slovenskih dežel zalotili dobesedno na tleh in tujci so imeli s svojimi naklepi prosto pot. Prevzemali so oblast in ljudstvu, dediču pradavne “karantanske demokracije”, zadali s sovjim nacionalšovinizmom – orodjem novo spočetega gospodarskega/tržnega imperializma. 

Ker zlo rodi zlo, se nazadnje niti ni vedelo, kdo koga, kaj je pravi vzrok in kaj posledica. Shizofrenija stanja se je pokazala, ko so domoljubna prizadevanja, podžgana z obrambo pred potujčevanjem, rodila uresničitev davnih sanj o prevzemu oblasti v svojih deželah. To se sicer zgodilo z razglasom vlade v Ljubljani (21. 10. 1918), da “prevzema vsa USTAVNA pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To je bilo mogoče, ker je bil naslovni “cesar Avstrije”, sicer suveren vsake svoje dedne dežele/države (états héréditaires) v sklepni fazi vojne potisnjen v kot in je moral ravnati v skladu z Wilsonovimi točkami, da bi dosegel mir. Ker kot kralj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske na Ogrskem ni mogel ničesar spremeniti, je z ustavnim dokumentom Manifestom z dne 16. 10. 1918 v vseh svojih dednih deželah – v katerih je imel vsa pooblastila in proste roke – dovolil državno reorganizacijo v skladu z etnično strukturo, torej razdelitev in povezovanje dežel na novo po etničnem ključu, kar so “nemške” in slovenske dežele, odnosno njih večinski deli, takoj tudi storile. Slovenci so torej z razglasom vlade v Ljubljani uresničili v polnosti vsa svoja največja pričakovanja. TODA.

Sedaj smo pri TODA. Ta čas, ob koncu prve vojne so domači izdajalci iz največjega dosežka naredili začetek totalne katastrofe. Namesto v zvezi slovenskih dežel, so se Slovenci nenadoma znašli kot nič, kot brezpravna masa, v svojih nekdanjih deželah, odslej razcefranih in podrejenih štirim tujim okupatorjem, v katerih se jim ni bilo več treba boriti za delež pri upravljanju, saj so z zadnjimi močmi, “balkanski, fašistični, nacistični in ogrski sužnji”, komaj zmagovali boj na življenje in smrt za borne ostanke lastne kulture in tradicije. To je bilo prvo dejanje slovenske “Endlösung” v zadnjem stoletju drugega tisočletja. Vzeta nam je bila suvernost. Drugo dejanje, ki se je dogajalo med 2. svetovno vojno in posebej še po njenem koncu, je zaznamoval pomor večine mladih – režiserjem izbrisa nacionalne potence so prav prišle okoliščine: pomoriti ali pregnati kar največ mladih moških, ki jih je bilo dovolj na obeh nasprotujočih si straneh. A ta pošastna katastrofa se je dogajala v času in v imenu veličastne “zmage nad nacifašizmom. In kakor je na začetku stoletja ljudstvo, ki se je povzpelo na vrh Parnasa svoje državnosti, isti trenutek zgrmelo v ponor suženjstva, tako je ponos zmagovalcev v Drugi vojni umrl v krvavi sramoti protiletalskih jarkov, kraških jam in brezen.

In ker “gre v tretje rado”, so domači storilci na koncu stoletja vajo nadvse uspešno ponovili. Prav tako, kot obakrat dotlej, je hrabro in zmagovito slovensko ljudstvo končalo “balkansko suženjstvo” in razglasilo osamosvojitev Republike Slovenije, t.j. slovenskih dežel, ki so dvainsedemdeset let prej s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo. TODA znova se je ponovila znana zgodba. Od osamosvojitve tistega, kar je sestavilo Jugoslavijo, ni ostalo nič. De facto so osamosvajači od SFRJ odcepili najslabše, kar je bilo mogoče, odrinili od potapljajočega se TITANIKA s čolnom, na katerega so vkrcali vso družbeno in politično nesnago propadle države. Čeprav so junaški miličniki in teritorialci ubranili s strani JLA napadeno državo, to ni pomagalo. Po treh desetletjih propadanja “zgodbe o uspehu” izginjajo še zadnja oprijemališča državne suverenitete. Prebiranje tekstov, kot je na začetku omenjeni, pove, da bodo kmalu uspešno in dokončno zamenjali tudi prebivalce. Zaključen bo zločinski, genocidni načrt: 4. točka programa OF (Kocbekova točka) o “spremembi narodnega značaja Slovencev”.

Da je bilo delovanje teh monstrumov v celoti genocidno, postane kristalno jasno, ko preberemo definicijo (magari v srbščini – da se na spletu pojavi tekst v srbščini in ne v slovenščini, pove več kot sto besed…):

“U smislu ove Konvencije kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve:

a) ubistvo članova grupe;

b) teška povreda fizičkog ili mentalnog integriteta članova grupe;

c) namerno podvrgavanje grupe životnim uslovima koji treba da dovedu do njenog potpunog ili delimičnog uništenja;

d) mere uperene na sprečavanje rađanja u okviru grupe;

e) prinudno premeštanje dece iz jedne grupe u drugu.

Zgodovina slovenskega ljudstva v zadnjem stoletju drugega tisočletja je v vsem umeščena v vsako in v vse točke definicije. Dejansko stanje stvari in marnje s slovenskim denarjem plačanih pisarjev, povedo, da je “program” dokončan.