»Vojne obletnice: Med Dobom in Brioni«

Dvoličnost države, policije, sodstva in politike!?
27. 09. 2021.
Čini v policiji
27. 09. 2021.

Spoštovani gospod Dimitrij Rupel,

v članku »Vojne obletnice: Med Dobom in Brioni«, objavljenim.na Portalu Plus je naš poslanec SNS prvega sklica državnega zbora, gospod Andrej Lenarčič, našel kar nekaj nelogičnosti, netočnosti, napak…

Namesto uvodnega stavka: Za trenutek ni bilo povsem jasno, kaj ima pri zadevi Brionska deklaracija opraviti Dob – no, megle so se hitro razkadile in pokazali so se povezave, od katerih sta dve v pisanju omenjeni:

1)Dob – morebitni zapor za udeležence takrat in

2) za nekatere dejansko, a malo kasneje.

Umanjkala je pa tretja, današnja, aktualna povezava osamosvojitvenih dejavnosti z državnim arestom/Dobom: 3) Piudgemont je dobil prost prevoz v madridsko letovišče/Dob.

(Koliko so temu katalonskemu debaklu botrovali “dobronamerni nasveti” nekaterih “specialistov”?)

K stvari.

Generalno in počez na prvo žogo je branje poživljajoče. Izpod kvalificiranega peresa je napisano pričevanje, ki odvrne še zadnji pomislek okoli Brionske konference in njenih udeležencev.

Zapisano v vsem potrdi sicer tako ali tako razvidno dejstvo, da se je na Brionih 7. julija 1991 zgodila TRIPARTITNA MEDNARODNA KONFERENCA, in to v režiji Evropske skupnosti (“Trojka”) kot sklicatelja, Republike Slovenije, kot 26. junija 1991 osamosvojene, in še isti dan zaradi tega napadene države, in preostanka SFRJ, kot agresorja na osamosvojeno državo.

Nadaljnje prebiranje vešče zloženih besednih zidakov pa odkriva številne špranje in razpoke. Najprej in predvsem, da gospodi iz “Evrope” niti slučajno ni bilo jasno, kaj se je v SFRJ zgodilo in kaj se dogaja. Jim pa ne gre zameriti, saj niti neposredni udeleženi niso ves čas in vsak trenutek imeli jasnega pregleda nad zgodbo (to je mogoče razbrati iz zapisanega).

Po vrsti:

“..se je začela vojna.” 

Na prvi pogled ni nič narobe, vendar tudi SSKJ pri tem pojmu ni površen: Vojna je spopad med državami. Za utemeljenost poimenovanja “vojna” v tem primeru umanjka vsaj en bistveni element: Vojna napoved. Napad ene države na drugo “brez vojne napovedi” (neizzvan) pa je v navadi poimenovati s tujko: agresija. In to poimenovanje natančno opredeli  dogodek in dogajanje v nadaljevanju:

26. junija 1991 je jugoslovanska republika Slovenija po dolgoletnih pripravah in sistematičnem urejanju vseh pravnih – in seveda tudi drugih nujnih (!) – podlag, slovesno razglasila osamosvojitev in je tako nastala suverena država Republika Slovenija. Še isto noč je zagrmel vojaški stroj preostanka SFRJ.

Ta trenutek sta se pokazali dve bistveni značilnosti dogajanja. V prvi vrsti pripravljenost in odločnost vseh oboroženih sil osamosvojene republike in za resno vojaško silo sumljivo neuravnovešeno postopanje agresorja – JLA. Z odločno akcijo, brez vsakega omahovanja in z jasnim ciljem, so slovenske enote zaustavile premike agresorja in blokirale njegove vojašnice.

Osebno pričevanje udeleženega, ki odlikuje tu obravnavano pisanje, odkrije zelo pomembno “malenkost”, ki pripoveduje, da je takratni predsednik (osamosvojene) države natančno razumel, kaj se je zgodilo. To pripoveduje njegova citirana izjava: “Slovenija ni nikogar napadla in nima česa prekinjati.” Da gre za premišljeno izjavo, dokazuje kasnejše odločno nasprotovanje predsednika poskusom interpretirati dogodek 26. junija kot odcepitev. Dosledno je vztrajal, da je odcepitvi nasprotoval, ker je šlo za osamosvojitev.

Da jih ni bilo veliko (med samimi neposrednimi udeleženci!), ki so natančno razumeli zgodbo, pričajo nekateri citati v nadaljevanju (ki se verjetno nanaša na sestankovanje s “Trojko” dne 28. junija 1991:

“Zataknilo se je pri nadaljnjih korakih  pri uresničevanju deklaracije o neodvisnosti  oz. temeljne ustavne listine. itd. Deklaracija (s TUL) je bila z dejanjem razglasitve v celoti konzumirana! Vsakršno “uresničevanje” je nonsens per se! Tudi to je prej citirani predsednik države natančno razumel:  “V Sloveniji se ne bomo pogovarjali o ohranjanju Jugoslavije, ampak o postopnem prevzemanju državnih funkcij”! Nadaljevanje v istem odstavku postreže s še kakšnim “nonsensom”…

Seveda pa sestavek ponudi dragocene podrobnosti, ki  odslikavajo resnično dogajanje, četudi je tu ali tam zavito v pomečkan papir. Zlasti okoliščine pripravljenega totalnega letalskega napada 30. junija dopoldne, ki je “odpadel” (!!!) z opisi intervencij iz Beograda in neposredno v Ljubljani, pobudijo to ali ono misel, kdo vse je v ozadju nervozno “štrikal” in kuhal svojo godljo. Preveč je namreč znamenj, da je pripravljeno letalsko uničenje Slovenije (že marca istega leta za “umiritev napadalnosti JLA” velezaslužni član zveznega predsedstva je pred časom javno ponovil že prej zasebno informacijo, kakšne vse sile so bile tisti čas “v gibanju”) potrebovalo le še “sprožilec” – opravičilo pred z vseh strani oprezujočo evropsko in svetovno javnostjo in internacionalnimi gremiji.

Izostanek “sprožilca” (napad na blokirane vojašnice JLA) verjetno ni bila edina srečna okoliščina, da se je beg ljudi v zaklonišča pokazal kot nepotreben. Zelo verjetno je že takrat gospod Genscher kakšno rekel. In je morebiti prav zato ignoriral vabljenje iz soseščine in se srečal s predstavniki napadene države v Beljaku. Skrbno pisanje v obravnavanem prispevku udeleženega posredno o tem pove marsikaj.

Ker pri pričevalskih pisanjih, ki imajo dokumentarno ambicijo, ni v navadi uporabljati pesniške piruete, bi morebiti kazalo “vojni metež” izpustiti. Obupni in slabo koordinirani manevri okornega monstruma JLA (ki so hkrati razkrivali vso notranjo trhlost balkanskega nestvora – ne le vojaškega – ki se je potem manifestiral v zločinskem pobijanju in množični moriji na Hrvaškem in v BiH) so bili soočeni z učinkovito Teritorialno obrambo in milico, in si “meteža” niso niti mogli privoščiti. Če bi ne bilo tako, bi ne bilo nobene Brionske konference in nobenih dogovarjanj, kaj šele za vse nepričakovanega sporazuma Drnovška, da JLA zapusti teritorij osamosvojene države, Republike Slovenije.

O operativnih posameznostih nima smisla izgubljati čas. Zgodilo se je vse, in minilo je. Kot že povedano, prispevek je predragocen, ker dokončno razpihuje meglo: Slovenija je svojo osamosvojitev slovesno razglasila (in s tem udejanila!!) 26. junija 1991, Brionska konferenca je bila tripartitna: ES, RS, SFRJ in že s samo udeležbo je bila (skladno z Montevideo 1933) Slovenija mednarodno priznana.  Dovolj v ospredje izstopajo sumljiva ozadja neizvedenega letalskega napada 30. junija 1991.

Za študirajočo mladino, ki bi se rada vpletala v mednarodne pravne igrarije, pa je prav tako ta spis in seveda sama Deklaracija odlična vaja iz diplomatske teorije in prakse. Toliko bolj, ker mnogo hujša megla, kot je (vsaj do tega spisa) prekrivala čas Brionske, prekriva slovensko zgodbo – IN DEJANSKO INTERNACIONALNO PRAVNO RELEVANTNO STANJE – daleč pred junijem 1991. Izmed ključnih mejnikov je potrebno omeniti vsaj tele:

  • Ausgleich 1867
  • Manifest 16. oktobra 1918
  • Razglasitev v parlamentu Vojvodine Krajnske 31. oktobra 1918
  • Proklamacija o “ujedinjenju”, Beograd, 1. decembra 1918

In ne bilo bi odveč prebrati sicer na lažeh in grobih kršitvah pogodbe/sporazuma slonečo Dokončno odločitev arbitražnega tribunala, ki je ne le v eni točki odločno zbrisal z mize jugoslovansko notranje pravo ob soočenju z internacionalnimii pravnimi dejstvi.