Zamolčani pisci zgodovine

Pisno poslansko vprašanje v zvezi z razvrednotenjem študijskih programov
19. 02. 2021.
Pisno poslansko vprašanje v zvezi z delom Urada za preprečevanja pranja denarja
26. 02. 2021.

Pred dnevi (17. 2. 2021) je v Slovenskih novicah izšel članek z bedastim naslovom “Hrvati ukradli kranjsko, mi njim svetnika”. 

Članek ki govori o slovenskem svetniku Sv. Hieronimu kaže na nepoznavanje zgodovinski dejstev in resnice o tem kaj je kdo komu ukradel. Analitičen pristop k temi je naredil zgodovinar Dimitrij Kebe iz Vrhnike. Naj se nad tem zamislijo tatinski Hrvati in naši univerzitetni “strokovnjaki”.

V letu 2019, ko smo beležili 1600 letnico smrti sv. Hieronima in je ob tem jubileju potekal v Ljubljani tudi mednarodni simpozij, sem pričel intenzivno raziskovati pisne vire o Hieronimu, ki je iznašel glagolico. Večina starih zgodovinskih piscev, ki so pisali o Hieronimu  je neznana slovenski javnosti in tudi na gimnaziji ali na univerzi jih predavatelji ne omenjano. Hieronim je za slovensko pisno zgodovino najbolj zaslužen, saj je po Eticu izumil glagolico in to v IV. st. n. št. Ciril in Metod sta v IX. stoletju, ko sta prišla v Slovensko Panonijo samo nekoliko dodelala in olepšala to pisavo.

Navedel bom kar nekaj starih zgodovinarjev in drugih virov, ki so v tujini znani, samo pri nas ne in so pisali o Hieronimu.

Kot prvo omenim po starih zapisih delo »Cosmographia Eticus«, ki je izšla prvič v tiskani obliki leta 1852 in se nanaša na Etica iz IV. stoletja, ki je bil sodobnik Hieronima. V tej Cosmographii je opisano, da je bil Etic »Sloven« in da je iznašel pratip glagolice, katero je nadaljeval in izpopolnil Hieronim. Tu so našteti tudi tisti avtorji, ki govorijo in omenjajo, da je Hieronim avtor glagolice: Kohl, J. Leonard, Frisch (1727), Asennmann (1755), Grubišič, Durič, Dobner, Dobrowsky, M. Caraman (1753), A. Rocca, J. Kopitar, M. Haupt.  – Vir: Cosmographia Eticus, str. 151, 156/7, 169/70, 1852.

Karl IV. cesar in kralj je v rokopisih med leti 1316 – 1355, ki so bili tiskani in izdani po smrti v Pragi, opisal, da je papež Klemen VI dovolil v samostanu sv. Hieronima v Pragi, da se božja služba opravlja zgolj le v »Slavonica« (slovenskem) jeziku in to v spoštovanje sv. Hieronima, ki je prevedel sveto pismo iz hebrejščine v latinščino in tudi v slovenščino iz katere izvira dialekt oziroma jezik češkega kraljestva.   – Vir: Listina, Karl IV., F.M. Pelzel, Praga str. 91-93, 1780.

Flavius Blondus v delu »Italia Illustrata«, ki ga je napisal med leti 1448 do 1458 omeni tudi Hieronima in opiše, da je iznašel in dal nove črke Sklavenom (Slovencem), ki so se imenovale po njih slovenske. Te pismenke so različne od grških in latinskih. Opiše še, da so kmalu po smrti Sv. Hieronima prišli in zasedli Dalmacijo Sklavoni, ta pa meji z Istro in je bila vedno tako kot danes imenovana Sklavonija. – Vir: Biondo daForli – Italia Restaurata, Venetia, str. 197, 1553.

Marin Sanuto – opisuje v Beneškem vodniku iz leta 1483, da tam kjer se je Hieronim rodil ni bilo nobenega Itala, in da je pisal v Schiavone (slovenskem) jeziku. Omeni tudi rojstno mesto Hieronima in zapiše, da so mnogi častiti ljudje pravili, da Stridon ni bil v Italiji. Vir: Marin Sanuto – Itinerario, Padova, str. 155, 1847.  

Ioanne Aventinus – zapiše, da je Hieronim noriškega rodu (Divus Hieronimus Noricus genere) in še, da je Hieronim na začetku uporabljal pisavo svojega otroštva. – Vir: Ioanne Aventinus – Anales ducum Boiaria Libri Septem, str. 2, 381, Germanija, 1554.

Conrad Gesner – piše, da je v ta jezik (ilirski) prevedena velika množica svetih knjig, največ po zaslugi sv. Hieronima in Cirila. Z istimi črkami so napisani domovinski anali in tudi anali Aleksandra Velikega, rimskih cesarjev in spomini Marka Antonia in Kleopatre. Beremo, da je Hieronim prevedel tudi knjige stare zaveze v jezik svoje domovine. – Vir: Conrad Gesne – Mithridates, Tiguri, str. 52,55, 1555.

Antol Vramec – je prvi, ki je napisal slovensko zgodovinsko kroniko. V njej omeni, da je Hieronim napisal veliko latinskih knjig, tudi glagolsko knjigo in črke. – Vir: Antol Vramec – Kronika Vezda znovič spravljena kratka Slovenskim jezikom, Lublana, glej letnico št. 429, 1578.

Adam Bohorič – je po Vramcu drugi slovenski pisec, ki je opisoval našo zgodovino. Tako v njegovi drugi knjigi v slovenskem prevodu »Latinsko Kranjsko črkopisje« opiše, da sta plemeniti Herberstein in grof Turenski v 16. stoletju v Pragi odkrila listino – Diplomo Aleksandra Velikega, imenovano »Privilegij«, po kateri se Slavenom za izvrstno služenje njemu, dodeli pravica polastiti se najpremožnejših krajev Evrope na jugu in severu. Privilegij – Listina je bil shranjen v slovenskem samostanu sv. Hieronima v Pragi. Samostan je edini, ki je bil med II. svetovno vojno bombardiran v Pragi. Tako je zgorel še eden izmed mnogih dokazov o prvobitnosti Slovencev. – Vir: Adam Bohorič – De Latino Carniolana literatura, Witeberg, str. 21/2, 1584.

Mario Orbini – podrobno opisuje in objavi v svoji knjigi Hieronimovo pisavo, ki se imenuje »Buchviza«. Napiše, da je Hieronim »Slav« (Slovenec) iz Stridona in da je prevedel stari in novi testament v latinščino in v jezik Slavov (Slovencev). Tudi on omenja »Zlato bulo« Karla IV. in privilegij – diplomo Aleksandra Velikega. – Vir: Mario Orbini – Il Regno de gli Slavi, Pesaro, str. 46/7, 173/4, 176, 1601.  

Phlippi Cluveri – Hieronim je govoril Getsko. Ti so prebivali v Sarmatiji. Veneti so bili Sarmati, v ljudski govorici se imenujejo Vendi, del Vendov so bili Slavi. – Vir: Philippi Cluveri – Germania Antiqua cum Vindelicia et Norico, str. 635, 689, 690, 1663.

J. Ludovico Schonleben – v svoji knjigi opisuje in navaja različne zgodovinske vire, kje naj bi se nahajalo rojstno mesto Hieronima. – Vir:  Johann Ludovico Schonleben – Antiquae & Novae pars III, Labaci, str. 221, 222, 1681.

Anselm Banduri – omenja dve pisavi v jeziku »Slavonicis« (Slovencev), iznajdbo »glagolice – bukvice« pripisuje svetemu Hieronimu, Kirilu (Ciril) pa Kirilico. V latinskem jeziku zapiše, citiram: »Alterum vero Bukuizam appelatum Divi Hieronim«. Dragoceno je tudi, da v svojem delu izčrpno in slikovno predstavi Hieronimovo glagolico – abecedo. Vir: Anselmi Banduri – Imperium Orientale, Paris,   str. 117-119, splet page 731-733,  1711.

Anselm Banduri (1671-1743) – na poziv B. Montfaucona, ki je znani snovalec grške paleografije in s priporočilom vojvode Cosima III., ter latinskega paleografa Mabillona je Banduri prišel v Paris, da skupaj z Montfauconom proučuje na znanstveni ravni bizantinske pisce in starine. Bil je benidiktinec, numizmatik in bizantolog. Od leta 1715 je bil član pariške Academie des inscriptions. Dve njegovi deli Imperium Orientale in Numismata Imperatorum Romanorum, sta bili širše sprejeti v znanstvenih krogih.

Marko Pohlin – podrobno piše o Hieronimu, da je iznajdba črk, pismenk njegovo delo in jim pravimo glagolica. To abecedo običajno imenujemo »bukvica«. Opiše, da je tudi Rufin Oglejski, ki je na začetku sobival s Hieronimom napisal izvirni prevod s temi črkami. Izvod je hranjen v Ambrozijanski biblioteki v Milanu. – Vir: Marko Pohlin – Kraynska Grammatika, Laybach, str. 249, 1768.

Anton Linhart – zanimiv je podatek o Hieronimu, ko zapiše, da je rojstno mesto sv. Hieronima, Stridon, bilo zaradi izdaje ptujskega patriarha Julija Valensa, ki je bil Arijanec, razdejano. – Vir: Anton Linhart – Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, Ljubljana, str. 185, 1981/1788.

Jernej Kopitar – v njegovem delu Prolegomena opisuje, da je Hieronim prvi pisal v »Slavicam originem« (staroslovenščini) liturgična pisma in da je pred Cirilom pisal v glagolici, – Vir: Jernej Kopitar – Prolegomena Historica, uvod v Rimski Evangelij, 1843

Jan Kollar – v svoji knjigi opisuje, da je bil Hieronim »Slaw« (Slovenec) in pove, da je prevedel biblijo v latinski in tudi v slovenski jezik. Omeni, da je iz Hieronimovih pisem razvidno, da pri prevodih piše in ločuje jezik, ko govori »v mojem jeziku – meae linguae« in ko govori o latinskem jeziku – »nostrae linguae«. Vir: Jan Kollar – Cestopis Horni Italie, Pešta, str. 21, 1843.    

Še najbolj me je presenetil podatek v partizanskem glasilu »Dolomitski glas« iz II. svetovne vojne. V članku z naslovom »Slovanska Blagovestnika Sv. Ciril in Metod« je zapisano, citiram: »Konstantin (Ciril) si prav gotovo ni izmislil iz svoje glave tako komplicirano pisavo kakor je glagolica, nego je imel zato neke stare vire o staroslovanskih (slovenskih) runah, katerih mnoge najdemo posebno v Italiji in sicer v Etrurii na starih grobiščih. Bilo tako ali ne, prav gotovo bo, da se je Konstantin (Ciril) kot izkušen bibliotekar in sploh bibliofil držal staroslovenske tradicije in je našel vire za najstarejšo slovansko pisavo. Saj je Sv. Hieronim, ki je bil tudi slovenskega rodu, že davno skoro štiristo let nazaj napisal sveto pismo na staroslovenskem jeziku, to je po običajnem učenju o selitvi narodov, pač mnogo preje predno bi baje Hrvati prišli na Hrvatsko. To so stvari, ki jih bo treba raziskati po izvirnikih in po zdravi človeški pameti. Iz vsega tega lahko vidimo, koliko namernega zla so napravili romanski in germanski narodi, posebno Nemci slovanskim narodom. Celo zgodovino so falzificirali , da bi Slovene ponižali in jih dajali v nič.« Vir: Dolomitski glas, str. 2, 3, julij 1944.

Kot zadnje moram omeniti še presenetljivo nekvalitetni članek, ki je izšel v reviji »National Geographic«. Namreč na 33 straneh z naslovom »Iskalci svetih spisov« ni niti besedice o Sv. Hieronimu, ki je prvi na svetu prevedel sveto pismo iz aramejščine in hebrejščine v latinski jezik in v svoj domači jezik (staroslovenščina) med leti 390-405 n.št. – Vir: National Geographic, december str. 22-55, 2018.