Zgodovina se ponavlja

Na vsega mrtvega dan
03. 11. 2020.
Prodaja lesa iz državnih gozdov
12. 11. 2020.

Zgodovina se ponavlja?

K “turškemu vpadu” na Dunaju.

Naši dedje so sceno obvladovali – sami sebi prepuščeni so se morali boriti s Turki in (predvsem) z njihovimi “domačimi pomagači” z one strani Kolpe in Sotle (nič novega pod soncem …) – dokler jih ni pokopala izdaja domačih kolaborantov, ki so komaj razglašeno zvezo slovenskih dežel prikrili, utajili in vse skupaj kot plen prodali tja, odkoder je vedno bruhal v naše dežele “rop, požig, umor …”!
Za kaj je dejansko šlo konec leta 1918, pričajo “Izvestja državne Realke v Ljubljani”, pravzaprav obsežen zapis o Turških vpadih. Besedilo – objavljano v nadaljevanjih – je napisal ravnatelj, dr. Fran Levec. Ker je vsebina porazna za vse “jugoslavenarsko obsedene” in per negationem razkriva pravi namen komplicev, je o vsem tem po izdaji gromoglasno molčalo. Tako, kot o osamosvojenih slovenskih deželah, je popoln molk obvladal tudi resnico o grozotah, prihajajočih prek južne meje … Torej nosilci izdaje so še kako dobro vedeli, kaj počno in kako lahko to pred ljudmi prikrijejo – najprej so ugasnili “turške vpade”, saj je med ljudmi bilo še dovolj živo v spominu, kateri jezik so “Turki” govorili. Navsezadnje je to povedal sam Trubar, ko je zapisal, da se je ta jezik (ko je hotel izdajati knjige v hrvaškem jeziku) hodil učiti k na ljubljanskem gradu zaprtim v bojih ujetim “Turkom”!
Seveda gre le za vedno nove STARE stvari:
Levčevo besedilo – kot primer: Izvestja, 1890, str. 47 – decidirano navaja vso resnico, kako so “Evropejci” igrali svojo podlo igro na ramenih Slovencev v Dednih (slovenskih) deželah. Prav nič novega ni, kar skozi luknjo EU lahko “uživamo” dandanašnji … Citirano Levčevo besedilo navaja dokumentirano, kako se je suveren slovenskih dežel mučil in poskušal politično in materialno pomagati svojim Slovencem. Seveda zaman. Pariz, Papež in Benetke so raje veselo kšeftali s Turki. Nazadnje Frideriku III. ni preostalo drugo, kot da se zanese na parlamente slovenskih dežel, ki so seveda sami, z velikanskimi žrtvami – več kot zdesetkani, v uničeni domovini – zdržali grozote in nazadnje “Turke” dokončno potolkli pri Sisku.
Da so – kot rečeno – izdajalci, ki so nas 1918 porinili na Balkan, dobro vedeli, kaj počno, se vidi tudi v tem, da od vsakoletnega spominjanja veličastne zmage slovenskih krajnskih in štajerskih vojskovodij pri Sisku na dan sv. Ahaca, ki se je z mašo vršilo v ljubljanski stolnici (kjer hranijo tudi mašni plašč za to mašo, izdelan iz uplenjenega plašča premaganega turškega poveljnika Hasana paše Predojevića: Iz Banja luke – zanimivo, da je bil v času Vojne za Slovenijo, šef obveščevalne službe JLA v Zagrebu prav tako Predojević …) že dolgo ni več …
Morebiti bi natančen premislek ob pogledu na dejstva, ki so se zgodila, povzročil precejšnjo spremembo v razumevanju dogodkov tako pred sto-, kot pred tridesetimi leti.

Za zgodovinarje še dodatni tekst v nemškem jeziku (da se izognemo slabemu prevodu)

XIV.
Der neunzehnte Einfall der Türken in Krain (1480).
hie Bemühungen den Kaisers, gegen die allgemeine Türkennoth Hilfe zu schaffen, wurden im Jahre 1479 allseitig fortgesetzt. Am 26. Jänner 1479 ersuchte er den Papst, er möge im Hinblick auf die gegen die Türken kämpfende Christenheit alles aufbieten, damit der Krieg in Italien ein Ende nehme und der König von Frankreich, der Doge von Venedig und die Florentiner Frieden schlissen.
Auch an die auf dem Reichstage zu Nürnberg versammelten deutschen Fürsten wendete er sich mit einer Botschaft, in welcher er mit den beredten Worten das Elend schilderte, welches die innerösterreichischen Länder infolge wiederholter Türkeneinfälle erlitten hatten. Nachdem der Kaiser hervorgehoben, welche Drangsale Steiermark, Kärnten und Krain von den Ungläubigen zu erdulden haben, ohne dass ihnen die Christenheit irgend einen Beistand gewähren würde, und dass im letzt verflossenen Jahre (1478) der Erbfeind mit 20.000 Pferden Innerösterreich bis an die Grenzen Baierns verwüstet habe, erklärt er, falls diesen Ländern nicht Hille geleistet würde, müssten die Bewohner mit den Türken Frieden schliessen oder ihre Länder verlassen; dieselben seien ganz entblöst von Nahrung und enschen, die entweder der Feind erschlagen oder gefangen weggeführt. Denn nicht weniger als dreiundzwanzigmal seien diese Länder in den letzten Jahren von den Ungläubigen heimgesucht worden. Er forderte eine Reichshilfe von 6000 bis 7000 Mann, mit welcher er seine 2000 Mann vereinigen wolle, um die an der Kulpa zum Losbrechcn bereitstehenden ‘Türken so lange aufzuhalten, bis man mit einer großen Streitmacht gegen dieselben ziehe. Allein dir Reichfürsten antworteten am 14. October 1479, dass der Kaiser wegen der zu geringen Theilnahme der Fürsten und Städte auf dem Reichstage zu Nürnberg einen anderen Reichstag ausschreiben möge; sie könnten derzeit nichts bewilligen. Also sogar diese geringe Hilfe von 6000 bis 7000 Mann zum Schutze seiner Erbländcr wurde dem Kaiser abgeschlagen!
Friedrich III., vom deutschen Reiche im Stiche gelassen, wendete sich nun an seine innerösterreichischen Stände.