Zmago Jelinčič ni razžalil “pastirskega” tožilca. Ob tem pravi: Trajni mandati tožilcev in sodnikov so nedopustni!

Predstavitev moje knjige Južna železnica in železnice na Slovenskem
12. 04. 2017.
Ali naši gospodje nimajo spomina niti za nekaj let nazaj?
19. 04. 2017.

Zmago Jelinčič Plemeniti ni razžalil tožilca Jožeta Levašiča z izjavo o čuvanju ovac, je odločilo sodišče. Višje sodišče je namreč zavrnilo pritožbo tožilstva in potrdilo, da je bila Jelinčičeva kritika tožilčevega ravnanja sicer provokativna, ni pa prešla v sfero zaničevanja. Oprostilna sodba je tako pravnomočna, piše današnje Delo.

Tožilstvo je nekdanjega dolgoletnega poslanca in prvaka SNS ter bodočega kandidata na prihajajočih predsedniških volitvah preganjalo zaradi njegovih besed 5. maja 2006 na nekdanji Prvi TV, kjer je komentiral delo koprskega tožilca Jožeta Levašiča, ki zdaj dela na specializiranem tožilstvu.

Jelinčič je dejal, da mu ne bi dal čuvati niti treh ovac, ker bi se bal, da bi dve izgubil. V oddaji se je spraševal tudi, kako je Levašič sploh naredil pravno fakulteto, in sklenil, da jo očitno lahko naredi vsak, se nato zaposli na tožilstvu in tam ostane zabetoniran do smrti.

S primerom se je ukvarjalo tudi ustavno sodišče. Okrožno sodišče je namreč januarja 2011 Jelinčiča zaradi izrečenega obsodilo na plačilo 3060 evrov. Višji sodniki so se strinjali, da so bile Jelinčičeve besede objektivno žaljive, vrhovni sodniki, kamor je Jelinčič vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, pa so k temu še dodali, da kaznivosti žaljivega izražanja ni mogoče izključiti s sklicevanjem na svobodo izražanja, kadar takšne izjave temeljijo na neresničnih dejstvih.

A je bila Jelinčiču po mnenju ustavnih sodnikov kratena ustavna pravica do svobode govora, zato so maja pred dvema letoma razveljavili vse tri obsodilne sodbe in zadevo vrnili v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Po mnenju ustavnih sodnikov so lahko meje svobode izražanja pri komentiranju dela nosilcev javnih funkcij širše, kot so to ocenila redna sodišča.

V skladu z odločitvijo ustavnega sodišča je okrožno sodišče v ponovljenem sojenju Jelinčiča oprostilo, z utemeljitvijo, da je bila kritika Levašičevega dela v okviru ustavne pravice do svobode izražanja. Izjava ni bila spoštljiva in je objektivno celo žaljiva, vendar je po mnenju sodišča šlo za resno kritiko, ki jo je tožilec izzval sam. Jelinčič je ves čas zatrjeval, da je Levašiča kritiziral, ker je menil, da je neupravičeno preganjal koprskega podjetnika, sicer njegovega znanca, zaradi davčne zatajitve.

Na sojenju kasneje pravnomočno oproščenemu podjetniku je Levašič sodišču predlagal, naj kot oteževalno okoliščino pri odmeri kazni upošteva obtoženčevo obnašanje oziroma obtoženčevo osebnost – da napada vsakogar, ki misli drugače kot on.

Višje sodišče poudarja, da svoboda izražanja v hierarhiji človekovih pravic, ni absolutna, a Jelinčičeva kritika ni prešla v sfero zaničevanja, čeprav je bila provokativna.

Zadeva, ki je trajala skoraj desetletje je vendarle nakazala da se ruši nedotakljivost določenih pravnih stebrov. Po osamosvojitvi je bilo čutiti strah pred neznanim, ko pa je tako imenovana leva struja zajahala konja, se je vse skupaj začelo. Čudne politične sodbe, obtožbe in obsodbe brez trdnih ali celo brez dokazov, manipulacije s pravom ob pomoči glavnih medijev, kršenje človekovih pravic, neodločanje v primerih političnih prijateljev in še in še. Zadnjih nekaj mesecev se stanje zopet malo spreminja na bolje. Pa vendar so sodni predali še vedno polni nerešenih primerov, ki so tam zaradi prijateljskih vezi in bodo za vedno zastarali in drugih, ki jih bodo namerno zastarali da ne bi bilo potrebno plačevati odškodnin.

Moja zadeva je pokazala, da je vendarle ustavna pravica svobode govora nad nekimi oblastniškimi direktivami državnih uradnikov. Je pa to šele začetek sprememb, ki jih moramo narediti takoj po naslednjih volitvah. Trajni mandati tožilcev in sodnikov vse povprek so nedopustni! Po nemškem vzoru morajo biti tudi sodniki in tožilci kazensko in finančno odgovorni za napake, pa najsi so jih storili iz neznanja ali namerno zaradi političnih ali kakšnih drugih nagibov. Morda bi bilo dobro, po poljskem vzoru, za nekatere sodnike in tožilce uvesti dodatne izpite iz nekaterih fakultetnih predmetov.

Zmago Jelinčič ni razžalil “pastirskega” tožilca. Ob tem pravi: Trajni mandati tožilcev in sodnikov so nedopustni!