Zgodovina

Na Slovenskem zgodovino in učenje zgodovine še vedno krojijo okosteneli umi na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki nikakor ne dopuščajo novih tez, novih razmišljanj in upoštevanja novih dokazov, ki se nabirajo iz dneva v vdan.

Navkljub temu, da tako vzhodno (rusko, poljsko, češko, itd.), kakor tudi zahodno (nemško, italijansko, švicarsko) zgodovinopisje ne govori o kakršnemkoli potovanju slovenskega rodu iz zakarpatskih močvirij na sedanje prostore, slovenski zgodovinarji na tem zlaganem in nikoli dokazanem dejstvu, gradijo vse. Seveda v strahu, da jim ob sprejemu teze o avtohtonosti slovenskega rodu kot potomca slovanskih Venetov na teh prostorih, ne bi propadle diplome, magisteriji in doktorati.

Tezo o prihodu Slovencev v te prostore je razvila berlinska zgodovinska šola, ki je hotela potrditi, da gre na naših tleh v bistvu za nemški »Lebensraum«, torej življenjski prostor, ki je nemški in kamor smo Slovenci prišli kot divjaki.

To tezo je kasneje zastopala tudi jugoslovanska komunistična oblast in to tezo zastopajo slovenski tako etablirani zgodovinarji, ki celo v določenih knjigah pišejo, da smo se Slovenci kot horde, torej neurejene plemenske grupacije, vsiljevali v ta prostor.

Skrajni čas je, da se sprejme venetska teorija, ki govori o avtohtonosti slovanskega venetskega življa, ki so pravzaprav naši praočetje. Venetologija se poučuje na univerzah tako na zahodu, kakor na vzhodu, le v Sloveniji je ta beseda tako rekoč prepovedana v krogih zgodovinarjev, ki imajo sebe za resne.