Betonska klada ob smetnjakih

Van der Bellen pozval Slovenijo in Hrvaško k rešitvi spora glede meje
19. 07. 2017.
Slovenski politični osli trobijo o istočasni razglasitvi samostojnosti
21. 07. 2017.

Bedasta ideja, ki je rezultirala v več kot milijon evrov dragem zidu, je že kar stara!
Niti oblika niti pozicija nista bili izbrani kar tako.
Da bo jasno:
OD VSEGA ZAČETKA SO VEDELI, KAKO IN KAJ S “SPOMENIKOM”.
Pametni in patriotski državljani vidimo in vemo, da je vse s tem v zvezi ciljana, oziroma lepše rečeno, usmerjena IGNORANCA, katere namen je prikriti državljanom slovenskih dežel njihovo lastno državnost/državo.

Kdo ima interes?
Točno se ve: tisti, ki so prikrivali veličastno Soško fronto, junaštva vojščakov slovenskih dežel v bojih proti sovragom, pradavno državnost slovenskih dežel, leta 1918 razglašeno njih zvezo …
Točno se ve: tisti kockasti, ki ves čas kričijo o svojem “državnem pravu”, pravici do državnosti, ki je nimajo, in ki jo zato “Krajncem” tako silno zavidajo, da se njim in njihovim “deželam” posmehujejo (s stisnjenimi zobmi).

Ni težko opaziti tudi kdo “drži” tiste naše plačane/izvoljene/postavljene funkcionarje in uradnike, ki so tudi arbitražnemu tribunalu prikrili DEJANSKO STANJE STVARI in iz sijajnega dosežka – Sporazuma o arbitraži – napravili katastrofo “ARBITRAŽNEGA SPORAZUMA”.
Že napačni prevod naslova pripoveduje vso resnico, “sporazumeli” so se, da določil ne bodo upoštevali in tribunalu ne bodo predložili slovenskih upravičenj. Še več! Sosedom so izročili vso pomembno dokumentacijo (Geodetske in podobne dokumente), slovensko državnost in nacionalno identiteto pa pokopali v najgloblje brezno …

Tudi s tem zidom, ki mu pravijo spomenik, rušijo vsako možnost ureditve “Spomenika” na državotvoren način.
Kdaj le se bomo Slovenci odrešili vseh narodovih izdajalcev?! Zato je nujno, da se SNS vrne v parlament.

Te resnice je že leta 2011 uvidel Andrej Lenarčič in poslal ljubljanskemu dvornemu arhitektu (g. prof. Janezu Koželju, u.d.i.a.) pismo:

 

Spoštovani gospod profesor!

Preden povem, za kar gre, naj se predstavim:

Ljubljančan izpred Druge vojne. Rasel v družini Plečnikovega najljubšega učenca, ki je iz razlogov, ki morejo nastati samo v Ljubljani, moral zapustiti Plečnikov atelje, pa se je odpovedal sijajno zastavljeni projektantski (in še kakšni) karieri – celo svojemu diplomskemu delu, ki je eno redkih uresničenih: Celjski Hranilnici – in  je prebil preostanek svojega močno skrajšanega življenja kot urbanist v Ljubljani. Sem pa imel kljub omenjenim okoliščinam, ki so tudi meni zagrenile in na koncu onemogočile študij arhitekture, srečno priložnost, da sem zrasel obdan s Plečnikovim duhom in v žlahtnem razumevanju Ljubljane in njenega urbanističnega bistva. V spremenjenih razmerah sem bil izvoljen za državnega poslanca, pa poleg prej omenjenega tudi to dejstvo pove, zakaj je moja pozornost namenjena predvsem mojemu mestu in dogajanju v njem.

Tu se bom omejil na le dve “podrobnosti”.

Mojo pozornost je pritegnil že volilni program, pa sem posebej zato podprl (tudi kot podpisnik liste) kandidata za župana, saj je izbral okoli sebe ljudi, ki so pred nas, meščane, razgrnili med ostalimi programi tudi namere na področju urbanizma, ki so bile vredne podpore.

Kar se danes kaže mojim očem na omenjenem področju, je v veliki meri potrdilo pričakovanja. Za čestitke bo čas ob koncu mandata oz. pred prihodnjimi volitvami (razen seveda k rojstnemu dnevu: ISKRENE ČESTITKE!), bi se pa sedaj, ko ste sredi dela, dotaknil, kot rečeno:

1) Znamenje Sv. Trojice pred Uršulinkami. Prenova trga mi je vzbudila upanje, da bo sramote konec – toda motil sem se. Tudi prenovljeni trg “krasi” torzo. Iz priloženih kopij dopisov in slik je mogoče razbrati vse, kar je o zadevi treba povedati, pa ostanem pri tem.

2) Spomenik žrtvam vojn. Tu pa bom le zgovornejši: Že samo poimenovanje je vsaj nenavadno. Komentiral ne bom – namesto tega prilagam besedilo k moji pobudi za OSARIJ.

Predvidena lokacija je za take vrste pomnik zagotovo popolnoma neustrezna. Namesto elaboriranja raje opozorim na moje pismo, objavljeno v Delu, o Ravnikarjevem Trgu Revolucije (danes Trg Republike), ki ga prilagam. Zavzet urbanist more dobesedno s “čarobno paličico” odčarati zavozlavo in trgu vrniti aktualnost, hkrati pa rešiti nesrečno “osamosvojitveno lipo” in nje (načrtno?) sramoto, da umira posajena v betonsko korito. Kompleks spomenika Revolucije je mogoče brez posegov odčarati tako, da se tja posadi osamosvojitveno (tokrat ne v narekovanjih!) lipo, doda kako pisano besedo in ves trg postane aktualen “državni” – in s tem tudi osamosvojitveni trg.

K utemeljitvam, da se je na Kongresnem trgu dogajalo, kar je bilo v zadnjem stoletju silnega pomena za Slovenijo in Slovence, bi dodal nekoliko streznitveno svojo oceno, da se je tam res dogajalo marsikaj, ampak vsaj tisti dogodki, ki se omenjajo v kampanji za to lokacijo spomenika, so za Slovence kaj klavrni!

Tisto slavje leta 1918 je bila velikanska prevara, in je prinesla tragično razčetverjenje slovenskega nacionalnega telesa, ki je postalo zatirana in osiromašena manjšina v štirih tujih državah in še danes, četudi smo v EU, smo prav zaradi tistega, kar je v stoletju sledilo evforičnemu proslavljanju, svetlobna leta od evropske civilizacije, katere soavtorji smo bili v minulih dveh tisočletjih.

Razgrajanje pod nacistično simboliko med okupacijo je verjetno najbolje pozabiti, četudi se je na tribuni sončil oče največjega revolucionarja med intelektualci in največjega intelektualca med revolucionarji – Borisa Kidriča.

Osvobodilno zgrinjanje pred Univerzo in kmalu potem Titov govor leta 1945, pa so dejansko le zlovešča napoved množičnih grobišč, in še česa. Glede na to so imeli organizatorji dogodkov, ki so pomenili nove čase, prav, da so lokacijo državnih proslavljanj premaknili pred stavbo parlamenta na Ravnikarjev trg. In tu, na Trgu Republike, smo proslavljali slovo od tistega, kar s(m)o (in so nam) ustvarjali onkraj, na Kongresnem trgu, in v ustavo smo zapisali, da je bilo “tisto” kršenje temeljnih človekovih pravic in nacionalnih pravic slovenskega ljudstva.

Več kot dovolj je torej razlogov (ostalo je zapisano v priloženem opisu OSARIJA), da se določi prostor za OSARIJ – ki združuje “spravni spomenik”, kostnico in protokolarni objekt na Gradu – vsaj to, če ljubljanska in slovenska čud ni sposobna uresničiti, kar občuduje Plečnikovega ves svet v Pragi: Hradčane v Ljubljani, za kar bi zadoščalo določiti nekaj prostorov v grajski stavbi za urad predsednika države. Za spremljajoče protokolarno dogajanje pa se zlahka uporabijo ostali prostori in zmogljivosti kompleksa (kamor seveda sodi tudi OSARIJ – polaganje vencev).

V zadevi bi si dovolil pripombo: OK, naj bo obeležje “žrtvam vseh vojn” (le kakšna izmišljija je to?)  v skritem žepu Kongresnega trga – a potem, za božjo voljo, naj kdo doseže, da postane Deželni dvorec spet to, kar je vedno bil: Palača državnega zbora. Za ta namen je koncipiran, in ker sem se na samem začetku svojega mandata močno prizadeval za zamenjavo stavb “Skupščine” in Dvorca, vem da je koncept nadvse primeren (kakor je Glanzova skupščina koncipirana za univerzitetni/seminarski pouk). A bolj kot za primernost, gre za vrnitev zdrave pameti med Slovence, ki jih je meni neznana sila totalno zmešala in počno s svojo državnostjo in suvereniteto nemogoče oslarije. Škandal, ki se je zgodil, ko smo se pojavili s tem predlogom pri tajnici Univerze, mi je povedal, da gre za načrtno rušenje državotvorne (samo)zavesti Slovencev. Tovarišica je namreč izgubila živce in pred vsemi vpila, da me je treba ustreliti.

Ja, stara finta, še iz 19. stoletja: Slovencem “kultura” (beri folklora in procesije – po 45. rdeče), oblast in politika pa drugim…

Česa takega svet ni videl.

Prav lepo pozdravljam.

Andrej Lenarčič