Čez sedem let vse prav pride

Pisna poslanska pobuda v zvezi s sprejemom Zakona o sindikalni dejavnosti
13. 10. 2020.
Pisna poslanska pobuda v zvezi omilitvijo splošnega odloka v zvezi s splošno omejitvijo,ki se dotika majhnih gostinskih obratov
22. 10. 2020.

Tu je en star utrinek, opomin tistim, ki ne vedo (če pomotoma vedo, pa niti slučajno ne razumejo!), kaj piše v ustavi sosednje države zvezne republike Avstrije:

ČEZ SEDEM LET VSE PRAV PRIDE
October 18th, 2020

No, tudi čez nekaj mesecev – ob spominjanju na obletnico razglasitve Deutschösterreich na Dunaju leta 1918: Članek na platformi Politikis, 18. 11. 2018:  http://www.politikis.si/2018/11/avstrija-se-danes-spominja-stote-obletnice-prve-republike/

POSEBEJ VELJA OPOZORITI NA USTAVNI TEMELJ NAŠE SEVERNE SOSEDE, NATANČNO IN BREZ OSTANKA ZAPISAN V USTAVI REPUBLIKE AVSTRIJE: (citirano v nadaljevanju – zaradi tehtnosti tu dodajam: Die provisorische Nationalversammlung wurde durch die deutschsprachigen Abgeordneten des kaiserlich-österreichischen Abgeordnetenhauses aufgrund des Kaiserlichen Manifestes vom 16. Oktober 1918, R.G.Bl 240/1918 gebildet und konstituierte sich am 21. Oktober 1918. (http://www.verfassungen.de/at/Kratek prevod – kar počez: Provizorična skupščina je bila na podlagi odločitve nemško govorečih delegatov cesarsko-kraljeve (ne cesarske in kraljeve !!!) delegatske zbornice in na podlagi cesarjevega Manifesta (16. 10. 1918) vzpostavljena dne 21. 10. 1918. Slovenski “strokovnjaki” (pravniki, diplomati, državniki) vsa ta notorična dejstva brezglavo prezirajo in ignorirajo, in s tem, ko tajijo Avstriji popolnoma enako(pravno) državo slovenskih dežel (na isti ustavni podlagi na enak način razglašeno dne 31. 10. 1918 v Ljubljani), odrekajo pravico do obstoja tudi sosednji državi Avstriji!!! A se tega v svoji omejenosti in slepoti sploh ne zavedajo .

Obvezni komentar :

Zadnji odstavek:

“Republiko Nemško Avstrijo je parlament na Dunaju razglasil 12. novembra 1918. S saintgermainsko mirovno pogodba leto dni kasneje so ji določili ime Avstrija, določili njene državne meje in prepovedali združitev z Nemčijo. Prva avstrijska republika je trajala do 1933, ko je takratni avstrijski kancler Engelbert Dollfuss uvedel avtokratsko diktaturo po vzoru fašizma v Italiji. Leta 1938 si je Avstrijo priključila takratna nacistična Nemčija. Današnja avstrijska druga republike je bila vzpostavljena po koncu druge svetovne vojne. (sta)”

odraža standardno podalpsko pojmovno zmedo, ko meša državo/status in vrsto oblasti/režim, kar se tod ves čas dogaja.  Iz citata je mogoče napačno sklepati, da je “država” nastajala in propadala kot je vreme narekovalo. V resnici je država/status brez prekinitve obstajala ves čas, le organizacija in režim se je menjaval. Tudi “priključitev” (Anschluss) ne pomeni izginotja države, nasprotno: le kako naj se priključi nekaj, česar ni? Da je subjekt – zveza dežel z večinsko nemškim prebivalstvom – obstajal kljub Anschlussu še naprej, je ipso facto eklatanten dokaz Državna pogodba o OBNOVITVI Avstrije. Leta 1951 ni nastala neka nova država, marveč je bil obnovljen  prejšnji, leta 1918 izoblikovani subjekt državnega prava.

Citirani zadnji odstavek tudi napačno navaja dogajanje ob razpadu K.u.K. monarhije. Ja, navedba kdaj je parlament razglasil “Republiko nemško Avstrijo” seveda drži, toda to ni ustanovitev države, marveč razglasitev spremembe upravljanja, režima.  Kdaj pa so nastali ustavni in državno  pravni pogoji za to razglasitev, pa je zapisano v temeljnem aktu avstrijske zvezne republike:

Die provisorische Nationalversammlung wurde durch die deutschsprachigen Abgeordneten des kaiserlich-österreichischen Abgeordnetenhauses aufgrund des Kaiserlichen Manifestes vom 16. Oktober 1918, R.G.Bl 240/1918 gebildet und konstituierte sich am 21. Oktober 1918.

(http://www.verfassungen.de/at/)

Citirano pove, da so 21. oktobra 1918 skladno s suverenovim ustavnim dokumentom (Manifest, 16. 10.1918) poslanci dežel Cislajtanije z večinsko nemško govorečimi državljani (odn. njih takšni deli: Koroška, Štajerska) na skupnem zasedanju na Dunaju razglasili svojo zvezo. Čeprav so bile izražene tendence, da se spremeni tudi režim (vrsta vladavine), je bilo to mogoče v polnosti uresničiti po odstopni izjavi dotedanjega suverena Karla (11. 11. 1918), in se je tudi udejanilo z omenjeno razglasitvijo Deutschösterreich  naslednji dan.

Popolnoma enako so dne 31. 10. 1918 ravnale dežele Cislajtanije z večinsko slovensko govorečimi državljani (odn. njih takšni deli – Koroške in Štajerske), ki so na zasedanju vseh svojih slovenskih poslancev v poslopju parlamenta Vojvodine Krajnske v Ljubljani pod predsedovanjem viteza Pogačnika razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Na ta način in na popolnoma enaki/isti ustavni in zakonski podlagi je nastala zveza dežel, povsem enaka sosednji “Deutschösterreich”. Dogajanje je bilo tudi sporazumno in knezoškof ljubljanski, dr. A. B. Jeglič je v svojem Dnevniku to tudi dokumentiral (zapisi konec oktobra 1918). O načrtovani razmejitvi med obema sestrskima državama priča tudi uradni zemljevid.

Razlika v usodi obeh subjektov pa se je pojavila takoj po nastanku zveze slovenskih dežel, ker so nekateri voditelji pod vodstvom duhovnika Korošca v Zagrebu igrali svojo igro. Ignorirali so zakonito dogajanje v Ljubljani v parlamentu – tudi uradno razglasitev zvezne slovenske države – in z vsemi mogočimi manipulacijami poskušali – nazadnje uspešno – podrediti Ljubljano Zagrebu. Zvijačnost metod izpričuje telegram iz Zagreba, s katerim so tamkajšnji manipulatorji  samoiniciativno NEMUDOMA  “čestitali” novi vladi v Ljubljani, s čemer so “popravili” zamudo, ker iz Zagreba poslanemu interventu Kramerju dogajanja ni uspelo  ustaviti (“zamudil sem” – je potarnal na vhodu v dvorano) in se – četudi skladno z dejanskim stanjem stvari in posebej še z določbami Manifesta niso imeli nobene legitimacije in pravno niso obstajali, usedli na “slovenski vlak”. To dogajanje – “Srbizacija” slovenskih dežel (Srbija je bila še včeraj v vojni z njimi) – je sprožila ostro nasprotovanje predvsem na Koroškem, kjer so tudi državljani slovenskega jezika prijeli za orožje (in kasneje ob plebiscitu še za glasovalno kroglico) v obrambi svoje Koroške domovine.

Ker so se v Zagrebu seveda dobro zavedali, da jih na internacionalni pravni sceni ni, so se na tu omenjeni zvijačni način “šlepali” na zakonitosti slovenske zveze dežel in tako odšli na čelu delegacije (Korošec se je perfidno izmaknil udeležbi) v Beograd, da dokončajo začeti posel. Tam jim je regent Aleksander v dokumentu nastavil ogledalo: Pripravljeno zagrebško besedilo o “ujedinjenju DRŽAVE SHS sa Srbijom” je spremenil v pravno edino mogoče besedilo, da se ujedinjuju  “ZEMLJE države SHS”. Torej slovenske dežele, saj so le one bile tisti hip v Beogradu pred državo Srbijo tudi države. Zagrebčani so predstavljali le s strani Srbije (antantske zmagovalke) okupirano ozemlje enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske.

Usodi obeh sestrskih držav – zveze dežel Cislajtanije – sta v vsem ves čas do danes primerljivi. Slovenske dežele so en mesec po razglasitvi države vstopile v južnoslovansko državno tvorbo. Avstrija je postala po nekaj letih del Hitlerjevega Rajha. Slovenske dežele so potem  prišle pod okupacijsko upravo Italije, Nemčije in Madžarske. Zavezniki so Avstrijo leta 1951 obnovili. Slovenske dežele so se leta 1991 osamosvojile od južnoslovanske tvorbe.

RAZLIKA JE LE V TEM, DA VLADAJOČA KLIKA V SLOVENIJI TA RELEVANTNA INTERNACIONALNA PRAVNA DEJSTVA SISTEMATIČNO PRIKRIVA, IN DA IZ TEGA RAZLOGA V REPUBLIKI SLOVENIJI NI URADNEGA PRAZNOVANJA STO LET DRŽAVE SLOVENIJE. OČITNO TA DRŽAVA SPLOH NE OBSTAJA NE V ZAVESTI DRŽAVLJANOV NE  VODITELJEV DRŽAVE …

Drobna opomba:

Dogajanje, ki je predmet pisanja, je dvojno = po eni strani politično-strankarsko-upravno in po drugi strani ustavno pravno in zakonsko.

Pod a) štejejo srečanja politikov in deklaracije, priprave, pod b) pa zasedanje izvoljenih predstavnikov z veljavnim mandatom v prostorih parlamenta in odbora/vlade.

Pravne učinke ima samo dogajanje pod b).

Čeprav so se dogodki konec oktobra in v novembru 1918. leta vrstili nepregledno in kaotično, jih je danes – “po bitki” – kljub vsemu le mogoče dokaj objektivno premotriti  – seveda skozi relevantno optiko in upoštevaje omenjene kriterije.

Iz megle vstaja dokaj prava slika zgodbe, ko so določena natančna izhodišča:

Mandat in pravno/ustavno podlago je imelo dogajanje v Ljubljani (Manifest)

Dogajanje v Zagrebu je bilo ilegalno in na področju internacionalnega prava ni obstajalo.

V Katoliški tiskarni so sestankovali POLITIKI.

Zakonodajno telo je uresničevalo sklepe v poslopju parlamenta/odbora-vlade.

Ves čas so bili na sceni interventi vseh vrst – posebej del slovenske politike, povezan z Zgb ali tudi fizično prisoten tam.

Kljub temu so se relevantni dogodki, ki pomenijo razglasitev novega subjekta  skladno z zakoni, ustavo in mandatom, dogodili in so dokumentirani, izvajanje pooblastil učinkovito.

Manjkajoče dele mozaika dopolnjujejo različni drobci:  podobna/enaka zgodba “druge polovice Cislajtanije” na Dunaju, soglasje glede razmejitve, zapis o “ujedinjenju” v Bgd.

Javno praznovanje dneva 31. 10. 1918 še deset  let po dogajanju in besedila udeleženih v zborniku, ki je izšel ob deseti obletnici, omogoča kljub pajčevini časa in še predvsem zaradi političnih interesov zmaličeni predstavitvi zgodb, izluščiti dokaj relevantno podobo.

Upam da se bo naših, z vsemi akademskimi naslovi okičenih ignorantov, kaj prijelo !