Trobojnica na goriškem Travniku
23. 10. 2018.
Članek g. Lenarčiča
29. 10. 2018.

Razmišljanje modreca (s katerim se strinjam)

DAN SUVERENOSTI
Ob poslušanju čvekanj udeleženih, si človek ne more kaj, da ne pove:
1) Datum 25. 10. je (kot večina datumov iz tistega časa) laž. Zadnji vojak je zapustil teritorij RS dne 26. 10.
V tej “datumski” laži še nisem iskal (in zato tudi ne našel) nekega globljega namena/pomena … Vederemo!
2) Samo poimenovanje in vzpostavitev dneva/praznika sploh vodi na misel, da gre podobno kot pri lažeh in potvorbah pri Sporazumu o arbitraži in sami arbitraži sploh, za prozoren manever, ki koristi južni sosedi, ki očitno “drži” nekatere “nosilce” takratnega (in kasnejšega) dogajanja.
Poimenovanje dneva je neresnično. Republika Slovenija je dne 25. 6. 1991 dokončno sprejela še zadnje zakone in dokumente, potrebne za veljavno in učinkovito RAZGLASITEV OSAMOSVOJITVE, ki se je zgodila naslednji dan, dne 26. 6. 1991, na trgu pred skupščino. Slovesnosti – torej DEJANSKI, IZVRŠENI OSAMOSVOJITVI – je takoj sledil napad armade preostanka SFRJ na osamosvojeni subjekt internacionalnega prava.
Napad je pokazal, da:
a)  se je osamosvojila samo RS – saj JLA Republike Hrvaške ni napadla.
b)  je bila slovenska osamosvojitev izvršena (fait accompli) in
c)  je Republika Slovenija učinkovito izvrševala oblast na teritoriju države, saj je nemudoma ustavila premike agresorja in JLA blokirala na terenu in v vojašnicah.
Ustanovitev dneva suverenosti ima očitno nek poseben namen. Upoštevaje znane okoliščine (druge značilne dogodke in “poslovno” povezavo nekateri odločujočih z Zagrebom) se ponuja sklep, da je šlo za uslugo Zagrebu z relativizacijo slovenske osamosvojitve in ciljanim prikrivanjem dejanskega stanja stvari.
Slovenija je bila namreč od 26. 6. 1991 dokončno osamosvojeni subjekt internacionalnega prava, ki je obvladoval vse oblastne vzvode in izvajal oblast ter ubranil teritorij pred JLA. Kot ena od treh udeležencev TRIPARTITNE Brionske konference je z udeležbo na meddržavni konferenci Republika Slovenija dobila de facto internacionalno pravno priznanje.
Vsiljena odločitev za 25. oktober kot dan suverenosti ni torej nič drugega, kot prevara, s katero so vpleteni spravili Republiko Slovenijo v sosednji jugoslovanski republiki Hrvaški podrejen položaj (saj so iz integralnega dela SFRJ), torej agresorja na osamosvojeno Republiko Slovenijo, na ta način napravili dobesedno partnerico, ki je celo PRED Republiko Slovenijo (namreč dne 8. 10.1991) razglasila osamosvojitev, Slovenija pa torej za njo – kasneje, 25.10. ?!
Tudi homatije okoli arbitraže in meje sploh se s tu navedenim docela ujemajo. Na dogajanje pa meče še dodatno sumljivo noto dejstvo, da je predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesič EDINI odločno glasoval proti odhodu JLA iz Slovenije.
Koncertirane in natančno usmerjene manipulacije in potvarjanja dopolnjuje še vedno znova ponavljana laž, da je Miloševič napadel Slovenijo (in Hrvaško!!).
Resnica pa je: tudi če bi hotel to storiti, Milošević tega ni mogel, ne le zato, ker ni imel nobenih ingerenc na zvezni ravni (bil je predsednik srbskega predsedstva!), marveč in še posebej zato, ker so vse vodstvene položaje na zvezni ravni imeli v rokah upokojenemu Titovemu generalu zvesti HRVATI (predsednik predsedstva, predsednik zveznega izvršnega sveta, zunanji minister, poveljstvo vojske, šefa tajnih služb). Milošević niti prikolice tovornjaka ni mogel sam premakniti. Zlasti pa šteje, da se je pred tem o vsem dogovoril neposredno s Tudjmanom v Karadjordjevu, Slovenijo pozval naj takoj odide, napad JLA na osamosvojeno Slovenijo pa gledal enako šokiran, kot nekaj pozneje začetek spopadov Krajinah, o katerih sta bila že tako ali tako s Tudjmanom dogovorjena, da gredo Zagrebu.
(Navsezadnje niti s prstom ni mignil, da bi zavaroval Krajišnike, ko jih je Tudjman prepustil največjemu eksodusu v Evropi po II. vojni – SAJ JE TO BILO DOGOVORJENO! Cena za Bosno!)
Dan slovenske suverenosti – 25. oktober – je torej večkratna premišljena prevara in laž.