Kakšen dan zamika, pa vendar

Še ena misel o teranu
10. 09. 2020.
Poslanska pobuda v zvezi z zahtevo za spremembo Kazenskega zakonika glede kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost
15. 09. 2020.

Ne pomaga noben kič ne lišp – obletnica vrnitve Primorske “matični domovini” je le še en slaboumen čvek nepoznavalcev zgodovine v morju blebetanja. Primorska je bila po Drugi vojni VRNJENA JUGOSLAVIJI, od katere (imenovane takrat Kraljevina SHS) jo je dobila z meddržavno pogodbo po Prvi svetovni vojni. Vrnjena ni mogla biti nobeni “matični domovini”, ker je bila Primorska vedno – in je še – sama sebi, sama svoja in samosvoja “domovina” – DEŽELA, torej DRŽAVA, ki je na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta (Karlov Manifest, 16. 10. 1918) z razglasitvijo vlade v Ljubljani dne 31. 10. 1918 postala ena od SLOVENSKIH DEŽEL, v katerih je pravno in dejansko “prevzela vsa pooblastila vlada v Ljubljani”. Ker so te DEŽELE (“ZEMLJE države SHS” piše v uradni listini) 1. 12. 1918 stopile v zvezo s Kraljevino Srbijo, je Primorsko (eno od njih) Italija pridobila od Kraljevine SHS – kasnejše Kraljevine Jugoslavije, in jo je lahko s pogodbo po Drugi svetovni vojni vrnila le njej – tokrat imenovani FNRJ. Čas bi bil, da pot do vladavine prava začnemo z vladavino zdrave pameti in nehamo blebetati! Sicer TERAN ni in ne bo konec sranj … 

K temu pa še nekaj Pirjevčevih akademsko načičkanih bedastoč:

Druga pariška mirovna pogodba se je za Slovence sklenila bolje od prve iz leta 1919, je ocenil akademik, zgodovinar Jože Pirjevec: “V času druge smo vojaško zasedli velik del ozemlja, ki smo ga zahtevali zase, spadali smo med zmagovalce, v okviru Jugoslavije smo bili ustanovni člani OZN, imeli smo podporo Sovjetske zveze.”

PRIPOMBA: Do razglasitve osamosvojitve dne 26. 6. 1991 Slovenci niso obstajali kot subjekt internacionalnega prava. Internacionalni pravni posli so potekali na ravni Italija – SFRJ. Ipso facto (sledi iz dokumentov) je šlo za subjekt Primorska / Julijska Benečija (Venezia Giulia)

Kljub temu pa Slovenci tedaj nismo dobili vseh ozemelj, ki smo jih zahtevali, niti dostopa do morja. Po drugi strani pa Italijani niso dobili Trsta, glede katerega so se velike sile dogovorile za kompromisno rešitev, spominja zgodovinar.

PRIPOMBA: Skladno s prej povedanim: “Italijani” in še manj “Slovenci” v zadevi nimajo opravka.

STO velik udare za Slovence

Tako so ustanovile Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki naj bi zagotavljalo enakopravnost med Italijani, Slovenci in Hrvati. “Kljub temu je za Slovence to bil velik udarec, ker smo bili, kot rečeno, odrezani od morja,” je dodal Pirjevec. Na srečo STO ni nikoli zaživelo, z Londonskim memorandumom leta 1954 pa je prišlo do dogovora, s katerim je administracijo cone A (Trst) prevzela Italija, cono B pa je še dalje upravljala Jugoslavija. Dokončna meja med Italijo in Jugoslavijo na tem področju pa je bila določena šele z Osimskim sporazumi leta 1975, kar pomeni, da smo postali Slovenci gospodarji Obale z mednarodnega zornega kota šele tedaj, čeprav smo jo za svojo vsekakor imeli že od leta 1954.

PRIPOMBA: Visoko cenjeni akademik naj postreže z dokazi za svojo izmišljijo o namenu STO. Dokumenti in dejansko stanje povedo, da je šlo za poskus kvadrature kroga – ekvilibristika na nevralgični geopolitični točki.

Kot je poudaril akademik Pirjevec, je Jugoslavija z Londonskim memorandumom in z Osimskimi sporazumi uredila odnose z Italijo, Za Slovenijo pa je bilo izboljšanje odnosov z Italijo še posebno važno, ker je meja z Videmskim sporazumom iz leta 1955 postala prehodna za obmejno prebivalstvo. Slovenija je bila edina republika znotraj socialističnega bloka, ki je imela tako odprto mejo na zahod.

PRIPOMBA: Akademski kič in znanstvene etikete očitno dajejo pravico nekaznovano pesnikovati.

 Ko je bila nato z Osimskimi sporazumi meja med bivšo cono A in B še dokončno zakoličena, Slovenija tudi ni več potrebovala vojaške zaščite ‘južnih bratov’. “Lahko si je dovolila osamosvojitev. Da ne govorimo o pomenu Kopra, ki je postal slovensko okno na Mediteran,” razmišlja zgodovinar.

PRIPOMBA: Fenomenalno odkritje podlage in razloga osamosvojitve.

Pirjevec ima sicer prav zaradi dejstva, da je bil Ankaran leta 1947 na papirju del STO, dvome o upravičenosti izbire lokacije letošnje proslave: “Z druge strani pa gre očitno za potezo, ki naj Italijanom pove, da je ta del Istre naš. Proti temu nimam nič, a pod pogojem, da tudi povemo, da gre za ozemlje, kjer je italijanski živelj enakopraven s slovenskim.”

PRIPOMBA: Ignoranca internacionalnega pravnega stanja. Blebetanje v zvezi z dokončno rešitvijo z Italijo, hkrati pa laganje o Istri. Istra nima nobenega “dela” – je enoviti in celoviti del dežele Primorske, ki ga ne deli nobena meddržavna meja. Vsi Osimski dokumenti to upoštevajo.

Na splošno pa Pirjevec meni, da so danes Primorci sicer ‘vrnjeni’ Sloveniji, niso pa še povsem integrirani.

PRIPOMBA: Ne le za znanstvenika, tudi za “običajnega Zmeljana” nedostojno obravnavanje subjektov in mešanje fenomenov. Skladen s tem intelektualnim(???) “dosežkom” je tudi sklepni odstavek.

 “Občutek imam, da v Ljubljani nimajo pravega odnosa do Primorske,” pravi zgodovinar, ki je pri tem kot primera navedel težave pri gradnji proge drugega železniškega tira, ki naj bi povezala koprsko pristanišče z zaledjem, in ljubljansko indiferenco v zvezi z dogajanjem na koprski univerzi v času rektorja Dragana Marušiča.

Glede odnosa Slovenije do zamejcev, ki so po letu 1947 ostali v Italiji, pa so ti po mnenju Pirjevca, ki je tudi sam zamejec, Ljubljani bolj v breme kot kaj drugega: “Ne ljubi nas, ne pozna nas in nas ne vidi kot potencialno bogastvo”.

Pa še kaj bi se našlo …