Neznanje jezika in nepoznavanje zgodovine slovenskih novinarjev

Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prijavi prebivališča
19. 03. 2019.
Državna odlikovanja
27. 03. 2019.

Foto: Voranc Vogel

Tole je odziv nekoga, ki mu je mar naše zgodovine in jezika, na članek v Delu dne 19. 3. 2019.

AVSTRIJCI V TRSTU GRADIJO NA STARIH TEMELJIH

Članek v Delu je v mnogih ozirih nadvse poučen. Ker je v naravi stvari, da se človek (moder človek) uči na napakah (najraje drugih, četudi lastne bolj (na)učijo, saj bolijo …), je že v kratkem odlomku članka od samega naslova naprej dovolj “pouka”.

Najprej naslov: Kam smo prišli, kje smo in kam gremo, pove govorica/jezik. O mnogih stranpoteh tu ne bi, zadošča in ustreza namenu pisanja oblikovanje naslovne povedi: “Avstrijci v Trstu gradijo …”  Sporočilo je jasno in pove, da “tržaški Avstrijci” (Avstrijci v Trstu) nekaj gradijo. Seveda je mogoče, da je v Trstu dosti Avstrijcev – državljanov v Avstrije – a članek pripoveduje, da državljani Avstrije –  Avstrija – (Astrijci iz Avstrije) nekaj gradijo v Trstu. Težava je, zakaj to ni zapisano. Naslov bi se moral glasiti:

AVSTRIJCI GRADIJO V TRSTU NA STARIH TEMELJIH. A je napačno oblikovanje naslovov v slovenskih medijih tako ukoreninjeno, da je škoda časa za prepričevanje “strokovnjakov”.

Naslov je seveda primeren in z resničnostjo skladen uvod v še hujše napake, katerih eno-dve vsebuje tale odlomek:

Cit.: “Mineva …od … ki se je zgodila pod Avstrijci.”

Prosta ekonomska cona v Trstu se ni zgodila pod nobenimi “Avstrijci”, ker je bil Trst kot samostojna gubernatura v deželi Primorski “pod seboj”. Poleg tega v tistih časih “Avstrijcev” ni bilo. Bili so državljani dežel, katerih suveren je bil vojvoda, nadvojvoda ali kralj, z osebnim naslovom “Rimski cesar”, praviloma šef Hiše Avstrije iz dinastije Habsburg.

Dežela, katere del je bil poleg Gorice z Gradiško in Istre z otoki tudi samostojno mesto Trst, je bila slovenska dežela. To so vedno vedeli vsi državljani različnih narodnosti – od Aromunov, Vlahov, Srbov, Hrvatov, Furlanov, Nemcev, Benečanov do Italijanov in seveda predvsem Slovencev. Da je bilo tako, je javnosti pokazal sam prestolonaslednik Ferdinand, ki je ob slovesnosti otvoritve znamenitega kamenitega železniškega mostu čez Sočo pri Solkanu, česar se je službeno udeležil kot zastopnik suverena dežele, Franca Josipa I., dal razobesiti cesarski črno-žolti prapor z dvoglavim orlom, znamenje dinastije, zraven pa slovensko belo-modro-rdečo zastavo, simbol dežele. Tisti čas so bila trdna dinastična, vladarska in nacionalna pravila še živa in takoimenovana “enakost” državljanov dejanska, ne pa na papirju in v (praznih) glavah. Odražala se je v zvestobi deželi in vladarju, pravicah in dolžnostih državljana.

Cit.: “… se je slavja udeležila močna avstrijska delegacija …”

Ne le, da je sedaj očitno, da ne gradijo “tržaški Avstrijci” marveč “avstrijski Avstrijci”, saj so prišli proslavit obletnico in podpreti svoje delo za prihodnost. A je ta del sporočila še posebej opominjajoč za naše vodilne, ki trmasto prezirajo naš Trst, našo deželo, našo preteklost in naš delež. Vse naše dragotine zametujejo, puščajo ob strani, in pograbi jih lahko vsakdo, ki pride mimo, ima pet minut časa in vsaj nekaj pameti, za razliko od naših napihnjenih ignorantskih puhloglavcev, ki se za SLOVENSKE TEMELJE, ki so obstali tisoče let, ki smo zaradi njih še tu in ki smo bili v vrhu evropske civilizacije vso zapisano zgodovino, sploh ne zmenijo. Kadar koli jih pritisne, nas osvobajajo, osamosvajajo, kulturirajo … posledice so pa v breznih, jamah in livadah, preživeli pa begunci/tujci na tujem in celo doma … (Naslov članka priča o “slovenskosti” jezika!)

Namesto da bi slovenske deleže bile to, kar internacionalno pravno so od 31. 10. 1918 in razglasitve 26. 6. 1991, se dušimo v prividih in umetnih podtaknjenih konstruktih. Tujci pa gospodarijo v naši hiši.

Cit.: “Trst je še vedno največje pristanišče v severnem delu Jadrana …”

Besedilo tega odstavka pripoveduje vso resnico, ki jo dejansko stanje v naravi tudi odraža: Reka, ki je bila vedno pristanišče Krajnske (dokler dinastični interesi niso odprli vrat Madžarom), Koper in Trst imajo edino naravno prometno povezavo z notranjostjo kontinenta vzdolž prelomnic. Prečkanje teh geografskih ovir je gospodarsko neracionalno in tudi ne funkcionira. Reka, ki jo je prevzela Budimpešta in si zgradila železniško povezavo do nje, nima nobene realne perspektivne povezave poprek prelomnice. Naravna povezava (in prvotna železniška proga) poteka vzdolž prelomnice pod Kastavom do Pivke. Koper bo s svojim “drugim tirom”, ki prečka ne le prelomnico, marveč tudi vsako zdravo pamet, zadavil ne le državo, marveč tudi državljane, saj edina smotrna in rentabilna povezava poteka pod Kraškim robom preko Trsta in skupaj z njim  preko Divače/Pivke, Gorice/Bohinja in Vidma/Megvarje-Vrata v notranjost. Samo po sebi se pokaže, da so – kar se Slovencev tiče – vsa NAŠA PRISTANIŠČA smiselno in gospodarsko perspektivno povezana kot Pozejdonov trirog REKA – KOPER – TRST preko stičišča PIVKA in naprej preko Budimpešte do Kitajske in Vladivostoka.

Namesto da bi Slovenija, kot zveza slovenskih dežel (kar je po TUL !!!), gradila na “temeljih”, ki so SLOVENSKI, naši od nekdaj, gradijo, so gradili in bodo gradili na njih “Avstrijci” in “Italijani”. Ne prvi ne drugi s tem nimajo nič. Razen lastnih interesov, ki jih pa slovenski mojstri ekonomije in politike niti ne opazijo, kaj šele, da bi karkoli od tega dojeli in izkoristili v naš prid.

Nekaj moćno gnilega je (že zelo dolgo časa) v deželi Krajnski …