Poskus izdaje?

Nekaj v razmislek
22. 01. 2018.
Osamosvojitvena vojna
24. 01. 2018.

OSNUTEK SPORAZUMA O PRIJATELJSKIH ODNOSIH IN SODELOVANJI MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO

POSKUS IZDAJE?

Servilnost slovenske politične “vrhuške” ni nekaj novega. Začela se je takoj ob osamosvajanju Slovenije, če odmislimo tisto izdajo leta 1918, ko so nas stlačili v balkanski kotel. Vendar zdaj le o dogodkih iz bližnje zgodovine. Po dogovorih naših mnogih »osamosvojiteljev« s hrvaškimi politiki, predvsem Tuđmanom, je bila zelo živa ideja o konfederaciji obeh socialističnih republik. Vse do leta 1994 se ta ideja ni polegla, kakor kaže  pa pri slovenski vodilni politiki tli še dandanes.

Leta 1993 (24. junija) je takratni minister za zunanje zadeve Lojze Peterle, ob pomoči Petra Toša, takratnega svetovalca vlade in nekdanjega veleposlanika SFRJ v eni od afriških držav, pripravil dokument in ga potihoma skušal podtakniti parlamentu v hitro potrditev. Ker sem bil v parlamentu tudi še po izteku delovnega časa, sem takoj postal pozoren na papir, ki je tistega petka popoldne prispel na mizo.

Ko sem ga prebral sem se zgrozil in ga takoj odnesel takratnemu glavnemu na STA (Slovenski tiskovni agenciji) Tadeju Laberniku. Oba sva takoj videla, da gre za grozljiv udarec po slovenski državi in g. Labernik je poskrbel, da so bili mediji naslednje dni polni pisanja o tem. Peterle je potem dokument umaknil.

Že na prvi strani dokumenta SPORAZUM O PRIJATELJSKIH ODNOSIH IN SODELOVANJI MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO je govora o »ozemeljski nedotakljivosti v okviru obstoječih meja«! Peterle je s tem predvideval meje socialističnih republik, ki niso bile nič drugega kot administrativne meje znotraj SFRJ, ki so jih določili komunistični mogotci. Kje so dejanske meje slovenskih dežel, Peterle še danes ne ve. Se pa je dogajalo v njegovem mandatu še kaj hujšega, ko je Bavčar (takrat minister za notranje zadeve) celo republiško mejo spustil s hriba nad Sečovljami v dolino reke Dragonje, potem pa še to prestavil na desni breg in s tem oškodoval našo domovino. To tatvino ozemlja je zdaj potrdila arbitražna odločitev.

Malo nižje piše Peterle o »sodelovanju med obrambnimi silami obeh držav«, kar je pomenilo, da bi se morali slovenski vojaki boriti na strani Hrvaške v vseh vojnah na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini in še kje. Morda pa je Peterle s tem stavkom hotel pod zakonski pokrov spraviti transporte tankov, topov in vojaške opreme iz Slovenije na Hrvaško? Kakor kaže, Peterletu ni bilo mar morebitnih slovenskih žrtev v bojih za tujce.

Na strani 2 v dokumentu piše, da bodo meje izgubile ločevalno naravo. To je lahko pomenilo zgolj in samo »Hrvatska ima granicu sa Austrijom«, kar je Tuđman velikokrat ponavljal. Torej prikrito pripravo za konfederacijo.

V drugem členu je razviden konfederacijski sporazum, še posebej v drugem odstavku, ki govori o rednih srečevanjih.

V šestem členu naj bi »po mnenju ene izmed podpisnic« usklajevali svoje dejavnosti za doseganje varnosti. To ne more pomeniti nič drugega kakor to, da bi morali slovenski vojaki sodelovati tudi v etničnem čiščenju v Bosni in Hercegovini.

Sedmi člen posega na področje gospodarstva, seveda na škodo Slovenije. Govori, med drugim, o vzajemnem vlaganju in zaščiti kapitala. Le kako je lahko Peterle govoril o zaščiti kapitala, ko pa je npr. takoj prodal Tobačno tovarno Nemcem, podaril Hrvatom Istrske železnice, letališče v Pulju, pivovarno v Bujah, itd.

Ena od hujših obvez za Slovenijo pa je bila »sodelovanje pri odpravljanju posledic vojne v Republiki Hrvaški«, kar pomeni, da bi morala slovenska podjetja po načelu solidarnosti, torej lahko to razumemo kot “brezplačno graditi” objekte po Hrvaškem, medtem ko pa so nam sosedje pokradli ogromno naše lastnine.

Takšen sporazum bi v nekaterih državah prinesel sestavljavcem dosmrtni zapor, v demokratičnih evropskih pa dosmrtno izgubo določenih položajev in verjetno tudi obsodbo za poskus izdaje. V Sloveniji pa kazenskem zakonu člena, ki bi opredeljeval izdajo ali veleizdajo, sploh nimamo.

Se že ve zakaj ne.