Resnica vedno pride na dan!

Nateg pri gradnji dvotirnice
02. 08. 2017.
Odgovor v Delu
07. 08. 2017.

Slovenci smo blagoslovljen narod. Kakorkoli se naši oblastniki ves čas trudijo, da bi nas uničili, nam trenutne slučajnosti odpirajo oči. Na prav nenavaden način, ob enako nenavadni zgodbi se je to zgodilo v dokumentarnem filmu.

Vsa prizadevanja, da bi odgovorni opazili dokumentirana dejstva in razumeli, da posesti “Cerkvenega sklada” nikoli niso bile last Cerkve, marveč cesarski fevdi, prepuščeni (po srednjeveškem običaju) v upravo (tudi) cerkvenim knezom, kot fevdnikom, so izzvenela v prazno. Fevdalni odnos je trajal, dokler ni v času Napoleona zmagala “sekularizacija”,  vrnitev upravljanja nazaj v roke “cesarja”, torej DRŽAVE. Cerkvenih posesti torej niso ekspropriirali (torej razlastninili po slovensko), marveč so cerkvenim veljakom, škofom in opatom, odvzeli upravljalske/fevdalne pravice (in dolžnosti, seveda!). Zato so postopek poimenovali SEKULARIZACIJA – “poposvetnjenje”(upravljanja).

Tukajšnji diplomanti in doktoranti univerze dr. Edvarda Kardelja v Ljubljani seveda niti slučajno niso opazili dejstev, ki vsakomur štrlijo v nos (seveda, če ga tišči v tisto odprtino na spodnjem delu hrbta svojega nadrejenega …), in so najprej po 2. svetovni vojni NACIONALIZIRALI NACIONALNO LASTNINO, ob obsedenem “vračanju” PO OSAMOSVAJAŠTVU pa vrnili, kar nikoli ni bilo cerkveno. Vsem dokumentom (državnim seveda) navkljub.

Pa se je zgodilo. TV Slovenija je predvajala dokumentarni film Aljažev stolp: “Ta pleh ima dušo«.

Triglav z Aljaževim stolpom je za vse nas izjemen krajinski motiv in nenadomestljiv simbol Slovenije. Zaradi kulturnih, krajinskih, zgodovinskih in drugih izjemnih lastnosti ima poseben pomen za Republiko Slovenijo. Slovenska država je 5. oktobra 1999 razglasila Aljažev stolp za kulturni spomenik državnega pomena in ga 4. novembra 1999 podržavila. Ideja Jakoba Aljaža, da valjasta kovinska stavba z zastavico na vrhu predstavlja mejnik, ki označuje slovensko lastnino vrha slovenske gore, se je dokončno udejanjila. Kdo, kako in zakaj ga je postavil, kako so skrbeli zanj, kakšna je njegova zgodovina in kakšen njegov pomen? Kaj nam Slovencem predstavlja danes? In kaj naj naredimo za njegovo ohranitev? S temi vprašanji se ukvarja dokumentarni film med spremljanjem ekipe konservatorjev restavratorjev, ki naredijo načrt, po katerem bodo naredili rekonstrukcijo Aljaževega stolpa na isti način in iz enakih kosov pločevine, kot je to storila ekipa Jakoba Aljaža pred več kot sto leti. Da bi bilo vse še bolj pristno, odprava sestavne dele stolpa iz pločevine odnese in sestavi ob originalu na samem vrhu Triglava. Aljažev stolp ni enak simbol kot Triglav, ki predstavlja naš ponos, najvišjo goro, očaka, ki bdi nad Slovenijo. Predstavlja namreč tistega, ki stoji na Triglavu in nam govori: ” Tukaj smo mi gospodar, od tu se ne premaknemo niti za ped«, to je naša slovenska duša.

In dva drobca sta bila zelo povedna:

1) Ob intervenciji DEŽELNE (t.j. DRŽAVNE) GEOMETRSKE EKIPE na lokaciji koče na Kredarici, ko je hotela (nemška) deželna oblast Aljažu preprečiti postavitev koče, se je zgodba odvila drugače – Aljažu in srčnim pomagačem (tudi pravnik Tominšek in drugi) je uspelo. Geometrski podatki/izračuni so dali prav Aljažu in koča s kapelico (in z veliko denarja) je bila rešena. Bistveno točko, ki je ključna za prej opisano denacionalizacijsko mojstrovino tukajšnjih izdelkov uzurpiranega parlamenta Vojvodine Krajnske, pa je komentator opisal z besedami: “Gozdarji verskega zaklada so se že poprej odpravili v dolino” , torej ekipa DRŽAVE, ki je intervenirala, se je poražena vrnila v dolino. Poraženi so pa tudi čvekači, ki gobcajo na pamet o lastnini.  Aljaž je bil župnik na Dovjem, torej “uslužbenec” ljubljanske škofije. Če bi bil “Verski zaklad” (namesto SKLAD so preračunljivci spretno predrugačili v ZAKLAD, da bi ustvarili vtis lastnine!!!) last ljubljanske škofije, menda le ta svojemu župniku ne bi delala težav! Seveda je bil “Verski SKLAD” (“Kirschen Fond”) cesarjeva, torej državna lastnina. Kot dediščina fevdalizma pa je ostala dolžnost lastnika, ki je moral izvrševati patronatske pravice in dolžnosti upravičencev, to je bila v tem primeru Cerkev in cerkvene ustanove. Za izpolnjevanje teh obveznosti, je cesar/država osnoval ta SKLAD (Verski sklad, ker je bil namenjen potrebam verskih ustanov!). A last in upravljanje je bilo DRŽAVNO. V Aljaževem času torej NEMŠKO,  kakor vsa državna uprava.

2) V oddaji se je zgodila še ena zanimivost: “Narodna” (???) vznesenost je prinesla vzklik, kako da je “prva vojna grozila z razčetverjenjem Slovenije”. No, lepa reč. Morebiti je grozila. Vsekakor je prinesla Slovencem, državljanom slovenskih dežel, izpolnitev “davne sanje” – Zedinjene Slovenije, saj je cesar izdal Manifest, s katerim je omogočil razglasitev zveze slovenskih dežel, ki se je 31. 10. 1918 tudi dejansko zgodila. A kaj, ko so širokoustni narodovi veljaki dosežek nemudoma prepustili pozabi, svojo državo, zvezo slovenskih dežel, pa prepustili tujcem z vseh štirih strani v resnično razčetverjenje in posledično strahotni moriji in eksodusu, ter jo nazadnje, pod osamosvajaško krinko leta 1991, z zlorabljeno arbitražo leta 2017 dokončno prepolovili tako številčno kot teritorialno.

(Tradicijo, dediščino, identiteto … so že zdavnaj prej zagonili in na vse mogoče načine uničili).

Kaj vse prinese ena sama TV oddaja. Žal verjetno ponesreči, ampak vendarle …

foto vir: splet