Prenos seminarja Rose-Roth
08. 11. 2017.
Nekaj kratkih misli
16. 11. 2017.

Slovenska identiteta je državna (po slovensko = deželna), prastara in obstaja lahko samo s pomočjo DRŽAVNE, torej DEŽELNE strukture.
“Reševalci” slovenskega “narodnega” vprašanja se že sto let na vse pretege trudijo, da sesujejo strukturo, ki nosi to identiteto.
Ker kot pleve leži naokrog brez vsake opore, jo pobirajo tisti, ki imajo pet minut časa in se jim ljubi.
Sadove njih del (po čemer jih je mogoče prepoznati) srečujemo na vsakem koraku. Ta hip je butnila v slovenske oči in ušesa oddaja na 3SAT: Der letzte Takt, 13.05 do 13.35.

NEMŠKA TV hiša je dajala NEMŠKO oddajo z AVSTRIJSKE KOROŠKE o ohranjenih običajih slovesa od umrlega na koroškem podeželju.

Bi ne gledal, a sem slučajno padel v oddajo in nisem videl naslova, toda, POKRAJINA, “nemščina” in predvsem PREPEVANJE ob umrlem je prebudilo zanimanje: Pa saj to je slovensko … In sem pogledal na TTX.  Točno, izročilo poslavljanja od umrlega na KÄRNTEN …
Lahko sem poslušal SLOVENSKO pesem (večino prevedeno v nemščino), a način petja je preveč zgovoren, tudi če so besede potujčene.
Od vsega pa je najbolj pomembno, da je oddaja spomnila na “slovenskost” teh običajev, ki v nobeni drugi entiteti nima primerjave. Da je tako, pričajo ŽALE v Ljubljani, ki so nastale prav zaradi te pradavne navade v SLOVENSKIH DEŽELAH. Ko je namreč bilo vprašanje, kako urediti poslovilno območje (ki je povsod oblikovano kot kapela ali drugačen primeren prostor), je prevladala zamisel, da se uredi pred pokopališčem dovolj veliko območje, na katerem bodo kapelice, posvečene zavetnikom ljubljanskih far, pa bo pokojnik lahko čakal pogreb v “svoji” “domači” kapeli (ker pač oddaljenost in moderna “tehnologija” niso več dovoljevali slovesa od doma).

Tako so na podlagi slovenske tradicije nastale ŽALE, ki nimajo primerjave nikjer v vesolju.
Kako pa so razsuli vse “slovensko” ti naši “reševalci” in “osamosvajači” vseh sort, pokaže tu omenjena TV oddaja, ki slovenske tradicije ne omeni – četudi se oglaša slovenska pesem … A kako jo bo omenil tujec, če tudi v Ljubljani kmalu ne bo nihče več ne vedel ne razumel, kar sem povedal.

Andrej Lenarčič